Temporary Residence, 2016

Najbrž ste bili velikokrat tudi sami priča opazki, da je post-rock mrtev in nezanimiv avtorski žanr, ki je svoje najboljše trenutke že zdavnaj izživel. To morda res ni daleč od resnice. Ne nazadnje se zdi, da v njem vztrajajo pretežno le še prvoborci, ki so si znotraj žanra ustvarili primat. Toda z opazko v isti sapi krivico delamo zanimivim žanrskim odvodom in dejstvu, da je post-rock svoje novo zatočišče našel v filmski glasbi, kjer je vse bolj dejaven. Kar je na nek način logično. Žanr, ki je vrsto let glasbo izkoriščal za slikanje podob in dogodkov, se je s sliko na koncu neposredno tudi zlil.

To velja tudi za austinske Explosions In The Sky, ki so zadnjih pet let svojega delovanja posvetili oblikovanju soundtrackov in znotraj njih prevpraševali meje lastnega ustvarjanja. Priložnosti za inoviranje je bilo dovolj, tudi takšnih, ko je v glasbo pot prvič našel vokal. Pet let pa je bilo tudi dovolj, da so Explosions In The Sky namen svoje ustvarjalnosti dobro premislili. Nova plošča The Wilderness pa v prvi vrsti kaže, da so se jo odločili v celoti resetirati.

To vsekakor ni nič neobičajnega. Podobnih odvodov in poizkusov v letih žanrskega zenita ni bilo malo. Preizkušanje s sintetizatorji, pomik v popovske vode, hrup, drone, cineastičnost, pa avantgarda, ambientala in spet naokrog. Zasedbe so vsaka na svoj način skušale obuditi ustvarjalnost in iskale poti in načine, kako to storiti.

Morda je največja zanimivost plošče The Wilderness prav to, da so Explosions In The Sky uspeli vse premike dosledno povezati. Na njej boste našli praktično vse zgoraj omenjene prebliske. Album je dramatičen, barvit, na trenutke, denimo v nedvomno najboljšem trenutku plošče Disintegration Anxiety, celo duhovit. V 47 minutah se v igri zvokov in razpoloženj trudi na novo postaviti nove izrazne temelje. Morda se sliši smešno, da je post-rock zasedba veliko pozornosti namenila dinamiki, a težko bi drugače opisali izkušnjo, ki nam je na plošči The Wilderness predočena.

Explosions In The Sky so za svojo največjo inspiracijo vzeli studio in močno razširili zvočni domet. Distorziranost tolkal dodaja glasbi nov spekter, klavir še poudarja tenkočutne podtone, minimalistična naravnanost, ki spremlja ploščo, pa dopušča, da vsaka skladba izživi v svojem potencialu. Explosions In The Sky se na ta način odmikajo od glasnih kitarskih eskapad v polje ambientale. Nepredvidljivosti praktično več ni, reprogramirana tolkala so pogosto gradnik skladb, in ne zgolj njihov podpornik, kar je zasedbi omogočilo, da zvočno idejo zaključi tudi v dobrih dveh minutah.

Morda je težko reči, kam bi ploščo The Wilderness umestili in kaj za žanr kot tak plošča sploh pomeni. Prav gotovo z njo Explosions In The Sky ne bodo uspeli resetirati tudi žanra na način, kot so uspeli sebe. Zagotovo pa bo to tista post-rock plošča, ki jo bo, če se nad žanrom še vedno navdušujete, v letu 2016 veljalo slišati.