Ezra Collective: Where I'm Meant To Be

Recenzija izdelka
31. 12. 2022 - 19.00

Partisan Records, 2022

 

Razmisleki ob kompilaciji We Out Here, sveže izdaje južnolondonske scene s Shabako Hutchingsom na čelu
 / 15. 4. 2018

Kot zadnji v letu 2022 bodo v Tolpi bumov zagodli člani londonskega novojazzovskega kolektiva Ezra Collective. V zainteresirani javnosti zasedbo štejemo med zgodnejše pripadnike vala, ki je svet s svojo barvito glasbeno podobo očaral nekje v sredini prejšnjega desetletja, ko je izstopil iz klubov, z manjših koncertnih odrov in predvsem iz jazzovskih akademskih kuloarjev, kjer se je kalila in učila večina akterjev te danes relativno široke glasbene scene. Ezra Collective niso med starejšimi, zrelimi ali nemara staranimi člani londonske novojazzovske skupnosti, četudi nekateri med njimi na sceni delujejo že od samih začetkov.

Tudi Ezra Collective je eden od bendov, ki so se znašli na zdaj že skoraj kultni kompilaciji We Out Here, ki jo je leta 2018 na pobudo njenega vodje Gillesa Petersona pripravila založba Brownswood Recordings in na kateri so se znašli takrat bodoče junakinje in junaki londonske novojazzovske scene. Ob Ezri so to denimo še Shabaka Hutchings, Kokoroko, Moses Boyd in Nubya Garcia. Prav s slednjima so posamezni člani obravnavanega kolektiva najbolj povezani; nekdanji trobentač Dylan Jones je sodeloval v Boydovem kvintetu Exodus, z Nubyo Garcio že od njenih začetkov sodeluje vodja zasedbe, bobnar Femi Koleoso, na kompilaciji We Out Here pa je bil prisoten tudi klaviaturist Joe Armon-Jones. Ezra Collective ob Koleosu in Jonesu v kvintet dopolnijo še Femijev brat TJ Koleoso, novi trobentač Ife Ogunjobi in saksofonist James Mollison.

Eden bolj kunštnih pihalcev iz Londona
 / 27. 5. 2015

Ezra v svetu novega jazza slovijo predvsem kot izvrsten živ bend, na tej podlagi pa so si izgradili tudi identiteto in sloves nadgradili z obsežnim predstavljanjem materiala. Ta do zdaj sestoji iz vrhunskega prvega EP-ja The Philosopher in bolj orkestralnega, afrobitovskega in hiphopovskega dolgometražnega debija You Can't Steal My Joy. Koncerti Ezra Collective so energijske bombe, na njih si fantje dovolijo precej več kot na svojih ploščkih, njihova glasba pa je do novega poglavja, letošnje plošče Where I'm Meant to Be, vključevala širok bazen vplivov, pomešan z globoko, mestoma avantgardno inštrumentalno virtuoznostjo in zmožnostjo improvizacije, ukoreninjene v afrobitovskem izročilu.

Njihov drugi album, ki je izšel pri založbi Partisan Records, pa je že po napovedih dajal slutiti, da bo prinesel obrat na glasbeni poti benda. Že sam naslov plošče pove, da se skupina v svoji novi glasbeni podobi počuti pomirjeno, na mestu. In kam je zavil Ezra Collective? Roko na srce, precej bližje sredinskemu jazzu, celo popu, še globlje v jazzovski fusion in v milozvočne plati odvodov svetovnih jazzovskih žanrov, na prvem mestu afrobita, jazz-funka, neosoula, ter se od zamazanih hiphopovskih tonov in bitov približal lažje poslušljivi, sredinski, chill-hop zgodbi. Zdi se, kot da bi se zasedba že s samim naslovom na nek način poskušala ograditi od očitkov in morda sporoča, da so po bolj drznih podvigih v preteklosti – in nemara s svojim delom v drugih, bolj odštekanih, zajebanih in resnih zasedbah – dokazali, da znajo igrati, a da Ezra ostaja njihov soul food. Plošči sami – njenim štirinajstim komadom – pravzaprav v smislu vrednotenja glasbe objektivno ni možno očitati prav ničesar, bend je še naprej vrhunski in slišati je njegove koherenco, povezanost in tudi že omenjeno mirnost oziroma kreativno zrelost.

Pred koncertom v Gorici
 / 2. 8. 2022

Slišati je kvintet, sestavljen iz vrhunskih improvizatorjev, v katerem gostujejo podobno talentirani glasbeni prijatelji z vseh vetrov. Iz hiphopovske smeri denimo Kojey Radical in Sampa The Great, oba z izjemno namazanima jezikoma, z žametnima vokaloma pa glasovno ploščo obogatita še Emeli Sandé in Nao. Morda je ravno »žametno« tisti pridevnik, ki ga iščemo ob opisovanju plošče Where I'm Meant To Be, a konec koncev je treba priznati, da plošča pusti nekoliko mlačen vtis in da v svojem preigravanju med afrobitom, fusionom in hiphopom ne prinese nič kaj pretirano novega ali pretresljivega.

Ob spoštovanju odločitve, statementa avtorjev tega krasnega albuma bendu recenzent pritrjuje, da je slišati rezultat dolgoletnega skupnega muziciranja, glasbeno zrelost in samozavest. Prav tako bo verjetno album zasluženo obveljal kot stopnička višje, zveni namreč bolj kompletno, našponano in poslušalca nagovarja z bistveno drugačno glasbeno energijo kot predhodni izdelki. A morda plošča po eni strani vzbuja občutek, da se na velikem odru, na katerega zasedba upravičeno stopa, porazgubi mladostniška, nezrela, poprej še nekoliko neizčiščena, pustolovska jazzovska eklektika Ezre Collectiva. Ob priložnosti ob koncu leta lahko sklenemo še, da se zalet in svežina londonskega novega jazza počasi izgubljata, a na Silvestrov večer bomo v etru Radia Študent vseeno slišali fino, feel good vajbov polno jazzovsko godbo.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness