Gramofonoteka, 2022

EZY-G je poamerikanjeno črkovanje prvih treh črk priimka Matjaža Ezgete, člana pionirske glasbene zasedbe najstniških mulcev Dandrough, ki je napol anonimno leta 1996 s ploščo Ko pride bog prevzela štajersko prestolnico in postala del arhitrava slovenskega raperskega templja. Ezgeta pa je emsi, ki ga poleg dela v Dandrough zahvaljujoč pronicljivi plošči Pieces of M.E. iz leta 2004 čisla marsikateri slovenski raper in navdušenec, a Ezgeta ne čisla vsakogar. Njegova nekoliko presenetljiva, a vsekakor dobrodošla vrnitev na sceno, dolgometražni album ATAMORGANA, izdan pri založbi Gramofonoteka, pa je ob misli na avtorjevo besedno ostrino že v samem štartu povzdignjen na nov nivo. Matjažu podlage za razpaljotko namreč pripravlja YNGFirefly, wunderkind slovenske hiphopovske produkcije, ki je ob sodelovanjih z Mitom zdaj razširil medgeneracijske mostove v mestu ob Dravi.

Novo sozvočje med preizkušenim in svežim, a vse bolj uveljavljenim mariborskim hiphopovskim vetrom se je udejanjilo v Gramofonoteki, prav tako pa izvira iz te majhne prodajalne plošč, kafiča in še česa, a predvsem stičišča z glasbo obsedenih duš. In tja je pred leti začel zahajati YNGFirefly, takrat komajda srednješolec in nadobudni bitmejker, ki je skozi leta spisal naslednje poglavje slovenskega hiphopa. Predvsem z OYGN, ki ga tvori z Mitom, predstavnikom srednje šole mariborskega rapa, članom bande Tekochee Kru. Tekoče danes vidimo kot fante, ki so mogočni mariborski raperski stolp zgradili na temeljih, ki jih je položila generacija Ezgete in Jaunika oziroma Dandrough.

Tako je pravzaprav lahko razumeti, da je imel izid plošče nekakšen pridih kulta, katerega nadaljevanje so pričakovale številne generacije, rojene v 70., 80. in 90. letih, pa tudi v dvatisočih. A motiv omenjenih pričakovanj ni nekakšna nostalgija, vsaj ne v prvi vrsti. Izvor pričakovanj je Ezgeta in njegov skill, njegov svet in njegova izrazita mnenjskost. Zdi se, da slovenski rap slednjo potrebuje kot Sahara vode. In EZY-G v svoji izpovedi izpolnjuje poklic, dostavlja robo, ponuja refleksijo, postavlja ogledalo.

Ta nepopravljivi družbeni kritik, mestoma cinik, stoik, pa skeptik, a gotovo v vsakem pogledu ulični filozof svoja opažanja, razprave, fantazije in ideje preplete, zlije v prepoznavno ritmizirane, vrhunsko načrtovane monologe. Ponudi osebne zgodbe, pomembne za klesanje njegovega izraza in jaza, razlago, kam je šlo življenje do 21. in po 30. letu, samoironične opazke, pa tudi nasploh dodobra zajebantsko, komično držo.

Ponudi edinstvene, lokalne metafore, odseve lokalnega okolja, ki segajo vse od zgodb mariborskih mikroklim pa do rak ran slovenske družbe – računi, politika, družina. Dotakne se uokvirjenosti pozamenic v nič življenja, drog, celo agend 21. stoletja. Hiphopovske prvine in discipline ima gospod Ezgeta v malem prstu, njegova ostra nasekana tehnika v pravem štajerskem argoju pa ga uvršča ob bok avtorjem, ki jih sam omenja kot presežke na slovenski sceni. Morda bi po vseh teh letih zrcalce na steni v odgovor na vprašanje: »Kdo najboljši je emsi v deželi tej?« še vedno odvrnilo: EZY-G.

Nič od naštetega ne bi bilo mogoče brez edinstvene fuzije stare, srednje in nove šole, ki se odsevajo v genialnih inštrumentalnih podlagah, ki jih je pripravil YNGFirefly. Album je nastajal precej dolgo, v rezultatu pa je zopet čutiti nekaj več kot zgolj odnos producent-vokalist. Zdi se, da YNGFirefly in EZY-G dobro komunicirata, njuna dinamika je naravna, drug drugega pa spodbujata k premikanju mej. Ezgeta se poleg svojega naravnega okolja, kjer raztrga Fireflyjeve, tokrat tudi bendovske, vrhunske bobnarsko surove starošolske groove, bolj ali manj dobro znajde tudi v modernih fuzijah trapa, bitovskih odvodov in celo progresivnih triphopovskih elektronik v sklepni mojstrovini MORGANA.

V tem atu se še vedno skriva tudi tisti očalar v širokih hlačah iz Dandrough, ki je kot 18-letni emsi laufal pred mariborskimi šminkerji. Danes je šminkerjev še vedno polno, predvsem pa jih je presenetljivo veliko med raperji. Ne le da stare čase orisuje s slikovitimi najavami, ostaja mu tista punch mladostna duhovitost, komične pripombe, pa tudi v obraz usajajoč – jebe se mi – uporniški sentiment, ki je v primerjavi s preteklostjo dandanes v rapu prav tako nekoliko pogrešan. Pri Ezgeti pa ostajata jasno slišna glasbena virtuoznost in tudi precej očiten stik z artistično formo, ki jo tako ljubi. Brez jasne glasbene vizije obeh avtorjev in brez poslušanja aktualne žanrske produkcije bi se avtor gotovo ujel v zanko veteranskega rapa, ki se zdi kot dolgočasna repriza.

Ob predpostavki, da po mnenju Matjaža Ezgete le malo slovenskih gobcačev prestane kvalitativno sito in njega osebno premakne, je kot enega redkih, ki mu to uspe, h gostovanju na plošči povabil Mita. Ta v dveh komadih elegantno, gentlemansko deluje kot vezni člen, pusti, da blestita EZY-G in YNGFirefly oziroma njuna glasba. Čeprav se ob samozavestnem nastopu zdi, da fantje kritiške afirmacije ne potrebujejo, jo z Radia Študent vsekakor pošiljamo.

Današnja slovenska raperska tvar je nemara že pretirano sublimirana, Ezgeta pa v nasprotju s tem s ploščo ATAMORGANA prispeva svoj zelo dobrodošel trden stik z realnostjo, s tlemi, z ulico in modrostjo. V primerjalnem smislu, ki je, kot izpostavlja tudi Ezgeta, eden stebrov hiphopovske tekme, pa gre album na slovenski sceni razumeti kot reality-check, prizemljitev in morda celo prelomnico, izziv za ostale. Plošča, ki jo bo zahvaljujoč novi sinergiji stare in nove šole, precejšnjemu številu res dobrih komadov, brezhibni zvočni podobi v kombinaciji s tako mnenjsko podprtim, vrhunskim rapom vsekakor težko preseči. Prav vsak, ki plošči dobro prisluhne, se od EZY-G-ja lahko kaj nauči.