FAKOFBOLAN: ...Ako ne možeš napraviti sam bar pokvari drugome...

PDV, 2013

Končno je pri distributerjih novi album puljskih pouličnih punkerjev Fakofobolan, ki je bil napovedan pod delovnim imenom „Crni album“ že pred tremi leti. Na koncu so ga naslovili „...Ako ne možeš napraviti sam, bar pokvari drugome...“, kar je v slogu njihovih someščanov, nikoli prežaljenih KUD Idijotov. Naslovni verz smo slišali v komadu Pametniji popušta (Historija ili histerija). Sicer so na novem albumu, ki je obeležil tudi 20-letnico delovanja banda, ponudili 11 novih komadov in 40 minut nalezljivega punk rocka.

Tudi glasbeno Fakofobolan rahlo spominjajo na KUD Idijote, po drugi strani pa zasledimo tudi kakšen znani riff in melodijo starih jugo-punk bandov, kot sta Vrisak generacije ali Dva minuta mržnje. So tudi utrinki, ki so sposojeni od pionirjev punka, kot so bili The Clash. Ponavljajo tudi nekatere svoje teme. Skratka, igrali so na ziher.
Na novi, četrti album FOBovcev, ki se je pojavil 1. novembra lani, smo čakali dobro desetletje, saj so nazadnje objavili album „Provincija uzvraća udarac“ leta 2003. Medtem so prestali ustvarjalno krizo in se vrnili po večletnem premoru kot zreli tridesetletniki. Kot sami pravijo, je za razliko od večine njihovih vrstnikov punk rock še vedno njihov najboljši ventil za pomiritev vsakdanjega stresa: „Mi igramo punk rock za svojo dušo, ne ponujamo rešitve, ne rešujemo probleme.“

Na novem albumu Fakofobolan je znova veliko himničnih protestnih punk rock pesmi, predvsem v čast delavskemu razredu. Od prve do zadnje zlahka zlezejo v ušesa zaradi izrazno spevnih refrenov in neoizogibnih vokalov iz ozadja, ki se prilegajo tako pouličnim punkerjem kot melodičnim hardkorovcem. Večina novih pesmi bo, tako kot dosedanje, zaživela v zbornem petju ne samo na njihovih koncertih, temveč tudi na pankovskih žurih ali v solo maliganskih izvedbah v zgodnjih jutranjih urah na ulicah. Tudi novo ploščo so posladkali s ščepcem skajevskega sinkopiranja, čeprav gre večinoma za brezkompromisno drsenje po kitarskih strunah.

Besedila so enostavna in razumljiva, kot iz novičarskih časopisov. Lahko si predstavljamo življenjske situacije, o katerih govorijo, ker smo jih tudi sami deležni. Seveda so nekoliko bolj kot prej obremenjeni s svojimi leti in generacijskimi eksistencialnimi problemi, saj se ne morejo sprijazniti z vlogami, ki so jim jih vsilili kapitalistični družbeni odnosi. Radi obujajo spomine na svoje brezskrbne najstniške čase, ki so jih z velikimi načrti za boljši jutri preživljali pri znamenitem puljskem pankovskem uporišču in festivalskem prizorišču Monte Paradiso. V tekstih se sklicujejo tudi na splošna mesta jugoslovanske rockovske pesmarice iz zapuščine skupin, kot sta Zabranjeno pušenje in Riblja čorba. Niso pozabili niti na frende, ki so ostali večno mladi, ker so predčasno, brez da bi se poslovili, zapustili ta svet.

Nasploh se je svet močno spremenil od zadnje plošče Fakofbolan, od tod tudi izvirajo frustracije članov banda. Te so večinoma posledica pospešene tehnologizacije in alienacije družbe. Sicer pa so šli v korak z zahtevami sodobnih poslušalcev glasbe in so ob nostalgično bogato opremljenem LP-ju ponudili tako zgoščenko kot tudi elektronsko različico albuma za brezčutni prenos komprimirane glasbe na hladne elektronske naprave. Ponašajo se tudi z animiranim videospotom za enega izmed komadov.

Je pa res, da je njihova največja moč še zmeraj na živih nastopih, kar je za vsak band tudi najbolj pomembno. V zadnjem času so nekajkrat nastopili tudi z gostujočim kitaristom iz puljske skupine Sake, kar je dodatno popestrilo koncertni zvok in morda naznanilo smer za prihodnost. Zvok skupine se ni bistveno spremenil od leta 1996 in njihovih prvih studijskih posnetkov. Na novi plošči so nekoliko več pozornosti posvečali produkciji, ki so jo skrbno likali v Sloveniji in Angliji. Zato so nekoliko izgubili poulično surovost, krutost in ostrino, ki je bila značilna za njihove zgodnje plošče. Kot da bi perilu dodali preveč mehčalca in so nekoč trde in ozke vojaške hlače po novem pranju zlezle iz bulerjev in na široko zaplapolale okoli nog. Privrženci skupine zaradi zglajene studijske zvočne podobe ne bodo preveč godrnjali, ostalim, ki jim album ni všeč, pa je četverica poslala jasno sporočilo – fuck off, bolan!