FAMILY ANIMALS: THE END IS MERE

FAMILY ANIMALS: THE END IS MERE

Recenzija izdelka
19. 8. 2019 - 19.00

samozaložba, 2019

 

Zasedba Family Animals prihaja iz mesteca Scranton, ki leži v severovzhodnem delu Pensilvanije. Gre za bend, natančneje trojec, katerega člani so se spoznali, že preden je kateri od njih sploh znal rokovati s kakim instrumentom. Usoda je nato velela, da se je družina Viola s sinovoma Jessejem in Anthonyjem znašla bivajoč na isti ulici kot družina DeSando. Prijateljevali so sicer že, nekoliko preden so začeli s skupnim glasbenim ustvarjanjem, a dečki so hitro spoznali skupni jezik muzike in začeli igrati v zgodnjih najstniških letih. Jesse Viola je v roke prijel kitaro in se sčasoma malo zverziral na klavirju, Frank DeSando je zaigral bas, Anthony Viola pa je sedel za bobne. Po nekaj neuspelih poskusih imenovanja so se leta 2008 ustalili kot Family Animals. Letošnjega februarja so izdali svoj sedmi album The End is Mere, ki so ga založili sami; menijo namreč, da se tako bistveno lažje poigravajo s svojimi že tako ali tako malce zmešanimi komadi in aranžmaji.

A zmešani niso le njihovi komadi. To zmešanost doživimo, še preden plato odpremo. Platnico CD-ja krasi psihedelična poslastica, ki jo je pripravil Brian Langan. Nekakšna postapokaliptična scena, v kateri sobivajo morske sirene, palčki, leteča troziza muha z zmajskimi krili, pošastni zmaji in drugi stvori iz najhujših nočnih mor pa mesto – táko, kot si ga Muskovi navdušenci predstavljamo v svojih fantazijah o življenju na Marsu. Nad vsem tem blond fant – sumljivo podoben basistu Franku DeSandu – v disco odelu iz osemedesetih na krilih orjaškega galeba. Z modrimi in rdečimi solzami v očeh dečko ne kaže niti najmanjšega sočutja in navidez drži popolno kontrolo nad situacijo.

Okej, dovolj norosti. No, ne še čisto. Zasedba svojo glasbo sama predalčka kot ekscentrični psihedelični rock. Bendovo ekscentrično norost bi si lahko predstavljali ob kakem klasičnem Zappovem komadu, zna pa svoje skladbe narediti tudi zelo priljudne in jih učinkovito poletno obarvati s kitarskimi solažami Jesseja Viole. Ustvarjajo pravljično vzdušje, podobno kot to uspe denimo zasedbi Ween. Z efekti vse prej kot pretiravajo, vsak poseben zvok instrumentov je na mestu in pozna svojo vlogo. Uporabljajo pa efekte, tako na kitari in vokalih kot tudi v tistih trenutkih, ko za nekaj dodatne funkovske vrednosti vključijo še klaviature.

Album bend odpre s komadom Push Play; zelo prikupna poteza, ta namreč govori o stvaritvi vesolja. Vesolja? Ali pa morda o rojstvu novega veselja, ki se zgodi vsakič znova, ko nekdo pritisne na knof z desno usmerjenim trikotnikom in predvaja to plato. Melodija je preprosta, čista, na trenutke jo sicer umažejo z distorziranimi rifi, a komad daje občutek čudovite lahkotnosti. Kot življenje samo. 

V nadaljevanju nas album popelje dalje po poti še neraziskanih krajev vesoljskih globin. Igre preprostih kitarskih rifov se prijetno ovijajo okoli sveta, v katerem vladajo čudni kralji s človeškimi karakteristikami. Višek bendovega psihedeličnega izraza plata doseže v komadu Nuclear Confusion, ko bendu z uporabo delayev in reverbov uspe izzvati občutek plavanja v večnosti vesolja, tako nekako po zgledu Pink Floydov. 

A vesolja si bend ne predstavlja kot zgolj strašnega in smrtonosnega, v komadu Captain Z Bop's Friendly Friends nam z glasbo orišejo situacijo, v kateri na smešno salsast način s cowbelli našo odpravo vodijo Captain Z Bop in njegovi prijazni prijatelji, s katerimi skupaj premagamo vojsko fungozavrov in v uživanciji agresije izgubimo svojo nedolžnost. V brezsežnosti prostora obiščemo tudi koncert v magnitudni gostilni, kjer nastopajo Guitarbot 4000 & The Two Tongued Twins. Priporočamo sicer uporabo prevajalske ribice iz Štoparskega vodnika po galaksiji, dvojčici namreč govorita nek večini Zemljanov nerazumljiv, zmeden jezik, Guitarbot 4000 pa se izraža s hitrimi, ritmično zelo korektnimi rifi, vendar mu v tem manjka nekaj malega človeškosti. A vendar je samo robot.

Čeprav živimo v času, ko je psihedelija morda v svojem bistvu zajadrala onkraj klasičnega inštrumentarija, in lahko z računalniškimi metodami dosežemo bistveno širši spekter zvokov, ki stimulirajo določene nevrone, da bi se izgubili v oblaku glasbe, bendu Family Animals uspe odlično orisati sceno, v katero so postavili album. Celotno plato zaznamujejo določeni prijemi in kaže, da je njen namen biti celota, čeprav komadi odlično delujejo tudi vsak zase. Poslušalcu postrežejo s pestrim naborom melodij, če pa komu ta nabor ne bi pasal, pripravijo še barvito paleto pravljic in filozofsko usmerjenih retoričnih vprašanj. Če vam je torej teknil psihedelični zajtrk, ki so ga v sedemdesetih letih servirali Floydi, je morda vredno poskusiti tudi kakšen obrok iz kuhinje zasedbe Family Animals ...

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness