FATHER JOHN MISTY: Fear Fun

Sub Pop, 2012

Bolj kot po svojih sedmih samostojnih albumih je bil J., torej Josh Tillman, gotovo najbolj znan kot bobnar v Fleet Foxes, eni izmed najbolj avtentičnih in izvirnih zasedb s folkovskimi izhodišči. Pred kratkim se je Tillman odločil, da se bo posvetil samo še lastnemu ustvarjanju, ki je takrat menda doseglo točko obrata: iz depresije naravnost v kombi in dol v znameniti Laurel Canyon. Že ta del Tillmanove zgodbe nosi v sebi neko nemudoma dojemljivo arhetipskost ameriške izkušnje (ali pač tistega, kar si pod tem domišljamo), tiste, ki poganja tako velik del ameriškega glasbenega izročila med folkom, countryjem in rockom.

Če je Tillman še pred kratkim snemal po zvočnosti bolj skromne, po izraznosti pa toliko bolj močne albume skrajno intimnega folka, je Father John Misty, kot se zdaj imenuje Tillmanova glasbena persona, nekaj povsem drugega. Na albumih, kot so Cancer and Delirium, Vacilando Territory Blues ali Singing Ax, sta Tillmanu bolj kot ne zadostovala akustična kitara in glas, zavita v globine raziskujoče izpovednosti, torej za ustvarjanje čustvenih valov, zasidranih v veri v nekakšno pristnost. No, Father John Misty je prerojen in prenovljen, njegova izkušnja pa vse prejšnje nosi kot živobarvno glasbeno krpanko, ki avtentično poudarja tako, da čim bolj jasno pokaže šive, kjer se ta stika z narejenostjo.

Za razliko od Tillmana, ki se je na prejšnjih albumih dobro počutil predvsem v samoti lastnega doživljanja, je Father John Misty tisti, ki se dobro počuti v ameriškem glasbenem izročilu od Apalačev do Bakersfielda. Misty ne pozna toliko izpovedbe mehkobe, temveč hodi bolj v škornjih nekakšnega izobčenskega kantrijaša s temno preteklostjo. Raznolike skladbe ironično naslovljenega albuma Fear Fun prevzemajo posamezne vidike Mistyjeve identitete, zaradi česar zvenijo hkrati narejeno in vendar nekako povezano preko tradicije. Kot je videti, je namreč Tillman tradicijo odlično ponotranjil: znotraj njenih možnosti se sprehaja skoraj tako lahkotno kot Jonathan Willson, s katerim se mu je v Laurel Canyonu seveda bilo usojeno srečati in sodelovati.

Tillman v Mistyjevi preobleki najprej duhovito sprevrže aluzijo na album Fear Satan bratov Louvin in samozavestno napove svoj prihod, ko s čudovito melodijo razlaga, kako bi še rad užival. Kar sledi, se dotakne blišča in bede Tillmanovega novega okolja. Bolj umirjeni komadi spretno prepletajo kitare, mandoline in preproste perkusivne elemente z lepimi vokalnimi harmonijami in orglami, redki bolj surovi pa se razlijejo preko raskavih električnih kitar in razbeljenih vokalizacij. Od kantrijaškega cvenka do za Fleet Foxes značilnih harmonij se znajde še aluzija na Lennonovo balado o Johnu in Yoko, pa kak poklon Gramu Parsonsu, Stonesom, Neilu Youngu z On the Beach in celo Johnu Prineu. Vse to je nemara slišati kot preveč vsega naenkrat (kaj šele, če temu dodamo omembo Heideggra in Sartra v istem verzu), vendar je to prej kot premalo nadzorovano navduševanje bolj spoznanje vseh možnosti, ki se pravzaprav šele odpirajo. Tako kot v nekem komadu pravi, da bo napisal roman, češ da tega pred njim ni storil še nihče.

Kot Father John Misty je Tillman očitno našel novo veselje do glasbenega pripovedovanja zgodb, obenem pa je menda res začel pisati tudi svoj roman. Obsedeno osredotočenost na raziskovanje najbolj notranjega je pustil za sabo v prid lahkotnejšega raziskovanja raznolikosti. Brez tega albuma verjetno ne bi zapustil Fleet Foxes – pa ne, ker bi njegov izraz postal bolj njegov, temveč, nasprotno, ker mu šele slogovna razpršenost daje večjo suverenost, takšno, ki se svoje moči povsem zaveda in jo je pripravljena po potrebi tudi zlorabiti.