Sub Pop, 2017

Nič zato, če niste vedeli, kdo pravzaprav je Josh Tillman oziroma njegov artistični alter ego Father John Misty. Z albumom Pure Comedy se lahko poučite o njegovem odraščanju, socialnem življenju, domovini, kratkoročnih selitvah, poročnem zakonu, depresiji, udejstvovanju v indie zasedbi, slavi, političnem pesimizmu, o tem, kako se mu nikoli ni bilo treba naučiti igranja kitare, in še čem. Slavospevni prispevek, ki se uvršča k tretjemu delu v njegovem samostojnem diskografskem opusu, je pompozno, bleščeče, neskromno, na muzikal sloneče razlitje neartikuliranih misli. Vsebinsko je nova plošča bistveno manj spogledljiva od predhodnice I love you, Honeybear, medtem ko v instrumentalnih smernicah ni očitnejših razhajanj. Jasen, umirjen, občutljiv in mestoma dramatičen vokal se še vedno giblje med minimalističnimi melodijami klavirja ali kitare. V posamičnih skladbah se razlegajo dobrodošla bohotnejša multiinštrumentalna gromenja, ki izrisujejo razpoloženjska nihanja v skladbah in ohranjajo privlačnost plošče. 

Album se odpre z istoimensko skladbo Pure Comedy, v kateri je vzpostavil lastno aktualno pojmovanje človeške eksistence. Avtor predvideva, da se ironija prične že s samo naravo človekovega rojstva in se v nadaljnjih fazah strategij preživetja v postmodernem svetu samo še potencira. Pesimistični nazor, ki se ga na plošči ne more otresti, ga vodi k mišljenju, da so politike popularnih kultur, moderne tehnologije, svetovne kvazi demokracije in nato tudi upor le tem nagnjene k primitivizmu in razkroju. V kritičnem duhu je spisal tudi apokaliptično zvenečo skladbo Things that Would Have Been Helpful to Know Before the Revolution, v kateri je sukal kovanec obsesivnih potreb in korporacij, ki dozdevne potrebe ustvarjajo. V Ballad of the Dying Man predpostavlja, da se je večina družbenega življenja v zadnjem času uspela zreducirati na družabna omrežja, in misli satirično zaključi z »Eventually the dying man takes his final breath, but first checks his news feed to see what he's 'bout to miss«. 

S skladbami na novi plošči si je Misty postavil ambiciozna izhodišča za razmislek, ki jih je redko uspel izpeljati do konca. Kar je morda pri vsem tem najbolj zbadljivo, je izpostavljanje lastnega ega v trenutku, ko mu umanjka sredstev za cinično argumentacijo. Pogosto se kot avtor distancira od uvodnega pomisleka in ga po načelu razpršene odgovornosti poskuša kolektivno razrešiti. V skladbi Total Entertainment Forever tako prevzame vlogo odtujenega opazovalca, ki ga obremenjuje obsedenost z družabnimi omrežji, ki jim je podlegel ves svet. Toda tovrstna odtujenost ga znova vrača v isto dobo z drugim nazivom, za katero meni »we'll all be entertained, rich or poor, the channels are all the same«. S tem praktično prizna utopičen pobeg iz človeške narave, ki za nikogar ni posebej hudomušen. Nenazadnje pripoveduje tudi o obsesivni rabi naprednih orodij, ki jih je družba sprejela kot univerzalen demokratičen pristop na vseh nivojih človeškega delovanja, s čimer bi vsi lahko imeli enako pristne izkušnje. Vendar s poniževanjem preko različnih kanalov, kakršnih se tudi sam poslužuje na primeru Taylor Swift, morda ključ oziroma problem napredka ne tiči zgolj v stopnji tehnologije. 

Kjer bi poslušalec v skladbah lahko prejel kakšen utemeljen razplet, Misty pogosto odreveni v zanj značilna samopomilovanje in samotolažbo. Uvodoma se vselej sklicuje na širši družbeni konflikt, ki ga skozi prizmo zagledanosti vase vztrajno prevzema kot svojega lastnega. Pogosto temu sledijo neskončno razglabljanje o sebi, dramatično hrepenenje in pomnjenje, kar v skladbah tako pri vsebini kot pri inštrumentalni izvedbi izpade kot razvlečenost in nepretrgana monotonost. Posebej se to odrazi v 13-minutnem odseku Leaving LA, kjer z njim potujemo preko medlo utemeljene kritike popularne kulture v najgloblje biografske detajle, ki le malo prispevajo jedrnatosti izhodiščne vsebine. Retrospektiva življenjskih dogodkov je povsem razbita, zaradi enakomernega tempa in umanjkanja dramatičnih impulzov pa za poslušalca še toliko težje sledljiva. 

Komičnost plošče, na katero sam dozdevno ni imel zavestnega vpliva, se izrisuje ravno v pomanjkanju satire, za katero je sam uvodoma jamčil. Lasten satiričen prispevek, ki bi naj bil po vzoru uglednih komedijantov prav v absurdu družbenih dejanj, je skrivil z opazkami, ki so bile prej pritožbe kot pa anekdote ali verodostojne kritike. Tudi zagledanost vase, ki se je sicer dobro zaveda hkrati z dejstvom, da mu onstran spogledovanja le redko pride prav, mu na plošči Pure Comedy služi kot medvedja usluga. Morda se mu je vendarle nekoliko posrečilo v skladbi A Bigger Paper Bag, katere osrednja tema je prav narcisoidnost, o kateri ima na plošči dosledno več za pripomniti kot pa o feminizmu. S posamičnimi skladbami nenamerno pokaže, da je nepoglobljeno poznavanje vsega pravzaprav predsodek in da je s slednjim težko zaključiti dobro anekdoto.