ESP-Disk, 2020

Ne le leto 2020, katerega iztek nestrpno pričakuje večina svetovne populacije; za živelj v Združenih državah Amerike so bila globoko frustrirajoča kar zadnja štiri leta. Verjetno celo precej bolj kot preostanek že pregovorno nepriljubljenega enaindvajsetega stoletja. A prav tako pregovorno v najtežjih in najbolj prelomnih obdobjih in trenutkih zgodovine človeštvo proizvede najboljše, najnaprednejše, najbolj kritično, najbolj prodorno, naj, naj, naj. Jazzovski derivati tu seveda niso izjema, prej nasprotno.

Od konca druge svetovne vojne je bil jazz prva popularna glasba, ki se je nenehno razvijala, bila vedno v opoziciji, vedno kritizirala in nadgrajevala tudi svoje velike vzornike. Kljub temu da je jazz v nekem trenutku zaspal in so mu mnogi tako kot punku očitali izrazno in sporočilno mrtvost, se v zadnjem desetletju ponovno izstreljuje iz strogo estetskih okvirov in znova zavzema držo, zavezano tako rekoč identičnim vrednotam kot v svojih začetkih, kar je rahlo žalostno, a hkrati seveda pozitivno. In tako kot ob glasbenih prelomih iz 60-ih let prejšnjega stoletja je še vedno z nami založba ESP-Disk, ki je poskrbela tudi za današnjo Tolpo Bumov, album We’ve Had Enough.

Založba, ki so jo ustanovili leta 1963, da bi promovirala esperanto, je legendarna iz dveh razlogov. Prvič, poskrbela je za prelomne izdaje, večinoma v free jazzovskem idiomu, takrat še neznanih glasbenikov, kot so Albert Ayler, Sunny Murray, Gato Barbieri, Milford Graves in Charles Tyler. Drugič, ustanovitelj Bernard Stollman si je lastil vse pravice do glasbe in glasbenikom ni plačeval razen manjšega predujma. Hkrati je torej skrbel za promocijo kreativnih, progresivnih glasbenikov, kot tudi poskrbel za frustracije, povezane s slabim ekonomskim položajem le-teh. Večina free jazzovskih glasbenikov, ki jih je založba ESP izdajala v 60-ih, je bila kakopak temnopoltih, Stollman pa je umrl leta 2015 in tako ni dočakal nove najnižje točke v ameriški zgodovini, zaradi česar je na primer nastalo gibanje Black Lives Matter. Obenem je mlajša generacija glasbenikov začela oživljati protestni potencial jazza in improvizirane glasbe, morda najopazneje zasedba Irreversible Entanglements; pa tudi generacije, ki so se rodile, ko se je rojeval free jazz, imajo zelo očitno vsega dovolj. Tako kot imajo vsega dovolj glasbeniki, zbrani v kolektivu Fay Victor’s SoundNoiseFunk. 

Njujorška zasedba, ki jo vodi uveljavljena vokalistka Fay Victor, je pravzaprav all-star kvartet jazzovskih glasbenikov v najboljših letih. Na kitari slišimo Joeja Morrisa, na sopranskem saksofonu Sama Newsoma, na bobnih pa Reggieja Nicholsona. Namesto naštevanja referenc in sodelovanj vsakega glasbenika naj tokrat zadošča dejstvo, da so vsi že leta izjemno aktivni na njujorški sceni tako imenovane nove muzike, ki obsega tako mainstreamovske kot bolj avantgardne glasbene prakse. Album We’ve Had Enough je posnetek živega koncerta, ki se je zgodil konec lanskega oktobra, in drugi album zasedbe po leta 2018 izdani ter kritiško odlično sprejeti izdaji Wet Robots. Kvartet, ki je postal kvartet šele za potrebe snemanja omenjenega albuma, je enota, izrazito nagnjena k prosti improvizaciji. Redki, a odlično izpeljani in razvijajoči se ritmični komadi pa so bolj plod kratkega melodičnega in besedilnega fragmenta, ki je nastavek za improvizacijo in nadaljnji razvoj. A to nikakor ni razlog, da bi jim kakorkoli spodnašali besedico funk v imenu projekta. 

V začetku današnje Tolpe bumov smo omenjali protestno naravo svobodnjaškega jazza, a bi album kljub povednemu naslovu We’ve Had Enough težko opredelili za angažiranega. Redki besedilni vložki resda nakazujejo družbeno kritiko in buditeljstvo, sploh v skladbah What’s Gone Wrong ter Let the Breeze In, ki sta tudi hitiča albuma, a važna je celota, iz katere omenjena komada zasijeta. Večina albuma je popolnoma improviziranega. Zasedba ima pri tem očiten, svojstven zvok in pristop. V ospredju sta večino časa vokal in saksofon, njuna medsebojna igra intonančno smrtonosno natančne glosolalije in razširjenih tehnik na saksofonu, s katerimi se Newsome večkrat zakamuflira v neznane instrumente in zvoke dvomljivega izvora, pa nam lepo pričara dinamiko živega koncerta, kar zadnje leto tako pogrešamo. Temu dodajmo še zelo domiselno bobnanje Nicholsona z zelo širokim spektrom zvokov in ubijalskim gruvom, ko je to potrebno, in Morrisa na kitari, ki mojstrsko zapolnjuje prostor, čeprav je na trenutke preveč v ozadju - in mera je polna.

A prav vodja zasedbe Fay Victor je njena največja dodana vrednost. Kljub temu da njen glasbeni jezik večinoma zveni zelo abstraktno, daje improvizacijam usmeritev z melodično logičnimi in mnogokrat celo zelo tonalnimi frazami. Izjemen nadzor glasu pa ji dopušča, da tudi vzkliki in stopnjevano javkanje in tuljenje zazvenijo skoraj lahkotno, neprisiljeno, kot najbolj logično nadaljevanje presunljivih baladnih motivov ali opozoril o planetu, ki mu primanjkuje zraka. Victor ni izrazito scat pevka, tudi ni mrtvo seriozna spoken word pesnica niti popolnoma abstraktna vokalistka v slogu modernih evropskih improvizatork in improvizatorjev. Je vse od naštetega, kar dopolnjuje s sebi lastno teatraličnostjo in močno prezenco v stilu pevk soula in gospela.

Razen tega, da zasedbo Fay Victor’s SoundNoiseFunk sestavljajo eni najboljših in najvidnejših glasbenikov na njujorški sceni, bi album We’ve Had Enough težko označili s katerim izmed naj pridevnikov. Ni pretirano prelomen niti pretirano oster in verjetno ne bo krasil vrhov mednarodnih lestvic ob koncu leta, tudi med najbolj priljubljenimi na založbi ESP najbrž ne. A starim mačkom pravzaprav ni treba ničesar več dokazovati in prav zato je ta zvočni dokument nekega večera v New Havenu toliko boljši. Z neobremenjenostjo je kvartet ustvaril zelo samosvoje logično nadaljevanje glasbe iz časa, v katerem so privekali na svet, in ki postaja vedno aktualnejša. Vendar so se, prekaljeni kot so, na daleč izognili pastem ponavljanja ali kopiranja vzorcev, na katere občasno nasedajo mlajši, bolj jezni muzičisti. Protestno noto so albumu dodali, ker jim je frustrirajočega idiotizma preprosto dovolj.