Shelter Press, 2019

Felicia Atkinson, katere novi album The Flower and the Vessel predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, je avtorica, ki terja vsaj krajšo predstavitev. Kot glasbenica pod svojim imenom deluje od leta 2008, od takrat je ustvarila nekaj albumov sama in nekaj v sodelovanjih, denimo z Jefrejem Cantu-Ledesmo, poleg tega pa je v preteklosti ustvarjala pretežno instrumentalno muziko tudi pod psevdonimom Je Suis Le Petit Chevalier. To je morda zanimivo ravno z vidika, da muzika, s katero Felicio povezujemo danes, temelji predvsem na glasu, na besedi. Sicer Felicia v sodelovanju z Bartoloméjem Sansonom vodi založbo Shelter Press, pri kateri poleg plat izdajajo tudi kataloge razstav in druge knjige umetnikov, nedavno pa so izdali tudi zbirko esejev Specters, pripravljeno v sodelovanju z glasbeniki, ki se ukvarjajo z drugačnimi načini komponiranja muzik. Med eseji najdemo tudi Feliciino krajše besedilo na temo poslušanja. Poleg pisanja, ustvarjanja plošč in nekaterih zvočnih izletov v galerije Felicia deluje tudi v polju likovne umetnosti. V galerije na tla postavlja objekte, ki, kot pravi z nekaj samoironije, izgledajo lepo na fotografijah v edgy art revijah.

Razstavljanje elementov, ki so videti lepo, pa se iz njenih praks v polju vidnih umetnosti posredno seli tudi v njena zvočna dela. V kompozicijah skupaj lepi zvoke po vzoru zgodnjih manipulacij magnetofonskih trakov, posebno pozornost in poudarek pa namenja tudi načinom poslušanja, ki izhajajo iz praks konkretne glasbe. Njena muzika s poudarkom na tako imenovanem fenomenu ASMR-ja, kar v grobem pomeni veliko škrtanja, šumenja in šepetanja, nas sili govoriti o določeni materialnosti, ki jo Felicia opisuje tudi ponekod v svojih besedilih. 

Besedila skozi komade prehajajo iz angleščine v francoščino. Tudi če nam, francosko ne-govorečim velik del besed ne pomeni veliko, pa nas toliko bolj zanima prav, ja, njihova taktilnost, ki pa se iz albuma v album pretirano ne spreminja. Ta besedila so sicer sestavljanke, povzete po pesmih, intervjujih, v kompoziciji Un Ovale Vert pa Felicia denimo opisuje eno svojih instalacij. Podobno bi sicer lahko rekli tudi za besedilo pesmi L’Enfant Et Le Poulpe, v kateri ponavlja besede okroglo, ovalno, linija, vertikalno, okroglo, ovalno ... Vso to govorjenje je na posnetkih tiho, ponekod celo šepeta, a glas vseeno invazivno vstopa v naša ušesa, kjer ta tiha intima lahko postane tudi neprijetna. Poslušalci smo mi, ki smo preblizu, a hkrati obstaja še en poslušalec, tako poudarja sama, poslušalec namreč, ki je bil v času snemanja prisoten pod odejami v hotelskih spalnicah. Prisoten je bil v njej, bil je to namreč Feliciin še nerojeni otrok. V delih kompozicij razločimo zvok, ki nam je bližje, kar pa, poleg implikacije poslušalca iz trebuha, lahko prevedemo tudi v relacijo zunanjosti in notranjosti, na katero Felicia namiguje v besedilih. Glas je tisti, ki iz notranjosti prehaja v zunanjost in skozi ušesa ponovno vstopa nazaj v notranjost.          

The Flower And The Vessel je sicer dvojni LP, ki je - poleg izvajalkinega pretežno govorjenega podajanja besedil - poln analognih in digitalnih, cingljajočih, čričkasto zvenečih zvokov, klavirja, marimb in terenskih posnetkov. Širok nabor virov zvoka ustvari razliko v odnosu do Feliciinih predhodnih albumov, ki so nam bili ljubi tudi zaradi določene monotone, monolitne, melanholične kvalitete in enoglasne umirjenosti. Melanholija v določeni meri ostaja prisotna tudi v občutenju nove plošče, vendar so se prej prevladujoči globoki basi in nasploh nižji toni zdaj premaknili v višje registre, album pa tudi sicer vleče k tišjim in nekako svetlejšim kompozicijam. 

V intervjujih ob izidu plošče Hand In Hand iz leta 2017 je avtorica sama svojo glasbo povezala predvsem s puščavo in ravnino, v nujni prostorski in pokrajinski navezavi, ki se zrašča z opisi ambientalnih muzik. Aktualni album pa Felicia prestavi v drug prostor, v prostor sanj, kar se zdi prikladno predvsem v smislu obravnave albuma kot abstraktnega in lebdečega kljub besedilom, ki težijo k obliki. Nove kompozicije so ikebane sestavljenih in uravnoteženih zvokov. Vsi v osnovi vemo, koliko rož naj bo v šopku, in vemo tudi, da je črpanje navdiha iz vsakdanjega življenja morda kar najbolj obrabljena fraza, ki bi počasi že lahko postala samoumevna. Kljub omenjeni abstraktni naravi svojih kompozicij Felicia z urejanjem kakofonije vsakdana ustvarja polifonične kompozicije šumov, glasu, čivkov in melodij, a to življenje, ki naj bi ga skušala oponašati muzika z albuma The Flower and the Vessel, se včasih zatakne ob sebi lasten sanjski dekor.