FENNESZ: AGORA

FENNESZ: AGORA

Oddaja
12. 5. 2019 - 19.00

Touch/P-Vine Records, 2019

 

Christiana Fennesza, dunajskega kitarista, skladatelja in elektronika RŠ poslušalcem nedvomno ni treba posebej predstavljati, zato si privoščimo le kratko obnovo njegovega glasbenega udejstvovanja. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih se je udinjal na avstrijski underground rock sceni v skupini Maische, kasneje pa je kot solo glasbenik in del raznoraznih grupacij z zvenečimi imeni alternativne elektronske scene nanizal preko šestdeset glasbenih izdaj. Keith Rowe, Oren Ambarchi, Ryuichi Sakamoto in Alva Noto so le nekateri, s katerimi je tekom let sodeloval, tokrat pa Tolpo bumov namenjamo njegovi novi solo plošči Agora, prvi po skoraj petih letih, odkar sta izšla Bécs in Mahler Remix.

Če boste pred poslušanjem plošče Agora malce pobrskali po spletu, boste hitro naleteli na anekdoto o njenem nastanku. Fennesz namreč z lastnimi besedami ploščo opiše takole: »to je povsem preprosta zgodba. Začasno sem izgubil dostop do studia, zato sem moral vso svojo opremo premakniti v majhno spalnico v svojem stanovanju, kjer sem posnel album. Vse je bilo narejeno na slušalke, kar me je sprva frustriralo, kasneje pa je občutek postal podoben zgodnjim dnem, ko sem v 90-ih produciral svoje prve plošče. Na koncu je bilo navdihujoče. Uporabil sem zelo minimalno opremo; nisem niti imel poguma, da bi priklopil vso opremo in instrumente, ki jih imam, zato sem uporabil le tisto, kar je bilo priročno.«

Ob tej anekdoti bi zlahka pomislili, da je plošča Agora bolj surova, manj dodelana in preprostejša od Fenneszovih predhodnih del, a bi se s tem krepko ušteli. Kljub deklarirani okleščenosti produkcije je namreč Agora zvočno bogata, vrhunsko večplastna in detajlirana. Fennesz ohranja svoj značilen ambientalno–dronovski pristop h komponiranju in si za razvoj idej in tem vzame čas. Štiri skladbe, dolge med deset in dvanajst minut, tako umirjeno razvijajo dramski lok, zvoki plavajo v bujnem reverbu, se v njem utapljajo ter zopet splavajo na površje in v ospredje. V primerjavi s ploščo Bécs je Agora manj distorzirana in zanojzana, zvočno še najbolj nadaljuje tisto, kar je na Bécs moč slišati v skladbah Liminality ali Pallas Athene. Slednja tudi z imenom aludira na staro Grčijo, v čemer lahko z malce domišljije vidimo simbolno navezavo na ploščo Agora. Nove skladbe so polne majhnih zvočnih podrobnosti, že začetek uvodne In My Room namreč servira globok sub, ki ga na slabem ozvočenju ali slušalkah zlahka zgrešite. Temu se pridružijo elektronske in kitarske teksture, ki v počasnem sosledju subtilno polnijo zvočni spekter, dokler sčasoma iz šumov ne izstopi tonalna progresija. Naslednjo skladbo Rainfall dopolnjujejo tudi vokali Katharine Caecilie Fennesz, ki najprej zvenijo kot nekakšni eterični sinti, šele ko se zašumljena kitara umakne v ozadje, pa se razkrijejo kot čutne vokalne linije. V drugi polovici skladbe se v zvočno sliko vključijo še praskanja po kitarskih strunah, ki so značilen stranski produkt menjav akordov na akustični kitari, ter ritmični vzorci, ki asociirajo na vlak, ki brzi mimo nas, mi pa v naši zasanjanosti ne slišimo njegovih basov. Skladba, tako kot celotna plošča, ustvari vtis distancirane grandioznosti, kot da se dogajajo tehtne in pomembne stvari, ki pa so od nas odmaknjene, kot je odmaknjen zvok vlaka, ki vozi po drugem koncu doline. Tako je naslovna skladba Agora na nek način metafora za dogajanje na starogrški agori, kjer se ravno dogaja skupščina, mi pa smo tako zasanjani, da glasove govorcev slišimo le kot oddaljeno odmevajoče sikanje.

Plošča Agora je zanimivo nadaljevanje Fenneszevega umetniškega opusa. V svojem bistvu nadaljuje ambientalne in dronovske tendence predhodnic in jih s kvalitetnim prepariranjem ter umeščanjem kitarskih zvokov, terenskih posnetkov, elektronike in vokalov na le Fenneszu lasten način združi v melanholično, a zelo poslušljivo celoto. Poznavanje anekdote o njenem nastanku celotno izkušnjo še dopolni, zdi se namreč, da sta redukcija uporabljene opreme in poseganje po bolj DIY producentskih prijemih Fenneszu povzročila več koristi kot škode, razmišljanje o vplivih produkcijskih procesov na končen zvočni izdelek pa je kot nalašč za dobrih 45 minut introvertiranega poslušanja.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.