Fennesz & Sakamoto: Flumina

Fennesz & Sakamoto: Flumina

Recenzija izdelka
9. 1. 2012 - 19.00

Glasba, ki jo skupaj ustvarjata avstrijski laptop čarodej Christian Fennesz in japonski pianist Ryuichi Sakamoto, nastaja v okvirih izredno prostranega manevrskega prostora. To je muzika, ki na eni strani nosi izredno močan emocionalni naboj, na drugi strani pa navkljub temu ne zanemarja akademsko-tehnološkega pristopa k glasbi. Medtem ko čustven način lotevanja glasbe na neprisiljen način ruši akademske trdnjave, kjer ni prostora za emocije, akademskost sočasno minira čustvene okope, od koder se prav ironično ne vidi čustvenega potenciala različnih tehnologij. Tehnologija v tem primeru pa se nanaša predvsem na znanje in uporabo različnih orodij, metod in sistemov. Posledično bi lahko glasbo Fennesza in Sakamota označil za tehnologijo čustvenega izraza, album Flumina pa kot raziskovanje zmožnosti tovrstnega početja.

Album Flumina seveda ni prvi ali edinstveni album, ki bodisi hote ali nehote raziskuje različne tehnologije čustvenega izražanja. Vsekakor pa gre za izdajo, ki v tem oziru prednjači pred mnogimi tovrstnimi izdelki. To pomeni, da imamo opravka z izredno eklektičnim albumom, čeprav nam bežen prelet albuma namigne ravno obratno. Od daleč se namreč zdi, da dveurno glasbeno epopejo skupaj drži le trmasto nepopuščanje v monotonosti.

Dvojno zgoščenko Flumina sestavlja 24 komadov, katerih hrbtenico predstavljajo klavirske kompozicije in improvizacije Ryuichija Sakamota. Te so bile posnete tekom Sakamotove japonske turneje, vsaka od njih pa je bila odigrana v svojem tonovskem načinu. 24 komadov tako sovpada s 24-imi tonovskimi načini, ki jih najdemo v zahodnjaškem tonalnem sistemu. Klavirski posnetki so bili nato poslani v Fenneszov studio, kjer je album zorel vse do točke post-produkcije.

Sakamotov minimalistični klavir pušča veliko prostora za Fennesza, njuna kolaboracija pa je tudi tisto, kar je imel Sakamoto v mislih med samim izvajanjem in komponiranjem. Navkljub temu, da je Fennesz tudi editiral Ryuichijeve posnetke, si ni izboril kakšnega dodatnega prostora zase, da bi se iz ozadja prestavil v ospredje. Zdi se, da je bilo editiranje izredno minimalistično, verjetno le korekturne narave, tako da Ryuichijev klavir tekom celotne plošče ostaja v ospredju. Fennesz se je posledično predvsem osredotočil na aranžma, dodal dodatne harmonije ter razširil barvni spekter zvoka. In glede na to, da je vsak komad odigran v različnem tonovskem načinu ter da prav tako variira sam način igranja, se seveda spreminjajo tudi Fenneszovi odzivi oz. načini aranžiranja. In ravno v tem se skriva poprej omenjena eklektičnost plošče, ki pušča poslušalca v šahu skozi celotno ploščo. V nekaterih komadih Fennesz dodaja harmonijo preko svoje procesirane kitare, tako v smislu razmerja kot zaporedja med posamičnimi toni. Včasih namreč pred kakim klavirskim akordom zaslišimo kitarski akord, ki vpliva na samo dinamiko komada, kljub temu, da je ta v grobem že determinirana z Ryuichijevem klavirjem. V nekaterih drugih komadih pa s Fenneszove strani ni skoraj nič harmoničnih komponent in tam Christian le barva področje med ozadjem in ospredjem z različnimi teksturami in zvoki, ki predvsem ustvarjajo atmosfero. Meja med obojim je seveda spretno zabrisana, komplementarni spoj s klavirjem pa se dogaja v daljnih odmevih in spektralnih priključkih. Različnih tehnik in kombinacij je na albumu enostavno preveč, da bi se spuščali v podrobnosti, zato bi na tem mestu opozoril le na raznolikost Fenneszovega zvoka, ki še najbolj eksplicitno opozarja na poprej omenjeno eklektičnost plošče.

Zvočni “chiaroscuro” plošče Flumina je potrebno poslušati izredno pozorno na dobrem ozvočenju ali slušalkah. V nasprotnem primeru ostane skrit ogromen del plošče. To je predvsem del, ki razkrije Feneszovo vlogo na tej plošči – ta je vse prej kot minimalistična, le izredno tiho in subtilno je vtkana v izteke klavirskih tonov. Prav tako se nam v sami čistosti zvoka kaže Fenneszov napredek njega kot studijskega tehnika. Navkljub njegovi genialnosti zvočnega procesiranja oziroma sintetiziranja, ki jo je razkril na ploščah Endless Summer in Venice, so bili njegovi miksi pod drobnosluhom malček preveč nejasni in zabrisani. Tega mu niti slučajno ne moremo več očitati na plošči Flumina, saj je zvočna slika jasno definirana, kljub temu, da se zvoki velikokrat utapljajo v ogromnih odmevih. Prava mojstrovina!

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness