Veyl, 2024

Kolumbijski producent Filmmaker ustvarja glasbo slabo desetletje, na naših valovih pa smo ga doslej predstavili v okviru preminule oddaje Novotarnica in v Svaštarnici. Filmmakerjeva mračnjaška, melanholična godba je kot nalašč pripravna za deževne večere in zaprašene beznice. Domačin kolumbijskega Envigada in ustanovitelj založbe Body Musick, katere ime namiguje na naravo njegovih elektronskih impulzov, je pri založbi Veyl v začetku februarja letos izdal ploščo Hollywood Cult. Gre za slabo uro dolg kombinat darkwava in surovega, industrijsko obarvanega techna, ob poslušanju pa opazimo tudi posvetila postpankerskim osemdesetim.

V intervjuju za spletni zin Karton Zine je Filmmaker pred štirimi leti dejal, da se počuti popolnoma nepovezanega z lokalno kolumbijsko sceno. V tej razorani državi, katere razkroj se je pričel še pred ameriško vojno proti drogam, kriza vsako leto dosega nove višave, temu primerno pa je tudi glasbena scena v stanju kaosa. Ljubitelj domačih zvočnih prikuh sicer v kolumbijskem techno podtalju ne vidi velikega potenciala. Oriše prizore vase zagledanih didžejev, osredotočenih na socialni kapital in imidž. Kanček prihodnosti tako vidi v odpadnikih in samotarjih, privržencih naredi sam pristopa, med katere spada tudi sam. Prisega na samoprodukcijo, zato lahko njegovo delo bolje umestimo v kontekst večjih betonskih džungel in ga primerjamo denimo z glasbo z obskurnih založb podtalja Bogote, kot sta Analogue Texture Records in Black Leather Records, ali pa morda s težkokategorno hardcore hiphop sceno iz Medellina. Če pustimo lokalne primerjave ob strani, se po lastnih besedah kolumbijski filmofil zgleduje tudi po velikih imenih mednarodne scene, kot so denimo Coil, Muslimgauze in Lil Ugly Mane.

Filmar iz dežele kokaina je od leta 2018, ko je na glasbeno pot stopil s ploščo Visceral, muziko izdajal brez predaha. Najbolj je zaslovel z leto kasneje izdano ploščo The Love Market, na kateri zasijeta tako glasbenikova naklonjenost konceptualnim zasnovam kot tudi njegova ljubezen do retrospektivnih, mračnjaških zvočnih kulis, prijetno zapakiranih v plesne pakete. Filmmaker se rad poigrava z družbenimi tematikami, pri tem pa ravnotežje enkrat bolj, drugič manj uspešno lovi na tanki meji med okornim krindžem in dejansko pronicljivimi uvidi. Večinoma podaja kritiko današnjih popkulturnih ali preprosto površinskih družbenih pojavov. Na plošči The Love Market se je tako denimo posvetil sodobnim tokovom internetizirane in komodificirane ljubezni s komadi, kot sta Queen Ov Material Happiness in Mirror Slave. Če bi bil v glasbi prisoten vokal, bi zagotovo natresel obilico še preočitnih levitov, toda glasbenik vrzel, ki nastane zaradi njegove odsotnosti, raje nadomesti s premišljenim izborom retrosemplov. Vsak sleherni udarec ritem mašine, vsaka nota retroarpeggiev vzbudi obupanost, kaotičnost in depresijo pozabljenih časov, obenem pa smo poslušalci ujeti še v neustavljivi želji po plesu. Filmmaker je namreč spreten manipulator.

Tudi na najnovejši plošči se elektroničar posveča popkulturnim tematikam vsakdanjosti in svoje leče z občutkom za ironijo upira v smer svetovne prestolnice filma, bleščeči Los Angeles. V tem duhu je plošča Hollywood Cult izredno temačna in evokativna poslušalska izkušnja, s katero Filmmaker razgalja umazane skrivnosti filmarske oaze. V ospredju so zopet naslovi skladb, med drugimi denimo Generational Trauma, Western Malice, Criminal Rite, Spirit Harvest in No Fetish Without Evil. Naslovi nam v glavo potiskajo bizarne, strašljive, celó odvratne prizore z napačne strani ameriške tovarne sanj. Občutek vse prej kot olajšajo brutalne kompozicije, polne butajočih, semplastih tolkal, ki v značilni maniri glasbenika spominjajo na gnijoča osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Podobno kot nad žrtve hollywoodskega podtalja se tudi nad naša nič hudega sluteča ušesa nesreča in zlo naravnost zgrinjata. Brez predaha smo ujeti v zakrčenih impulzih ritmov nekega drugega planeta, neke absurdne, čedalje bolj otipljive in resnične grozljivke. Robustno in neotesano grozo zaokroža še zabrisana naslovnica, na kateri se neznani otrok vsega hudega brani zgolj z rokami. V primerjavi s Filmmakerjevimi prejšnjimi ploščami je Hollywood Cult eden najtemačnejših izdelkov, ker se kljub svoji plesni naravnanosti poigrava z odkrito grotesknostjo.

Filmmaker na svoji devetintrideseti studijski izdaji ustvari vzdušje depresivne plesnosti. Poslušalcu v glavo brezobzirno vsiljuje podobe o zlorabljenih otrocih, vizije o pozabljeni nostalgiji, generacijskih travmah in ritualih ultra bogatih. Hollywood Cult tako stoji na ramenih tisočih sestradanih umetnikov, pozabljenih duš in umirajočih brezdomcev. Glasbenik naslika resničnost Los Angelesa in pravzaprav celotnega zahodnega sveta, ki se utaplja v vse večjih družbenih razlikah. Hkrati pa nam ponudi tudi povsem plesno zbirko klubskih bengerjev, ki predstavljajo kombinacijo nostalgičnega nabora zvokov in večno poživljajoče se perspektive o počasnem razpadu kulturne frontne linije kapitalističnega imperija.