Young Turks, 2013

Hippos In Tanks, 2013

Lani smo na Radiu Študent predstavili Stretch 2, po vrsti drugi EP v New Yorku nastanjenega venezuelskega producenta Alejandra Ghersija – Arce. Namenili smo mu tudi nekaj velikih besed in ga ob koncu leta uvrstili presenetljivo visoko na lestvico Tolp bumov. 

Imeli pa smo tudi prav – še kako prav. Že v izteku lanskega leta je dobrodošlico Arci izrekla velika mala založbica Hippos In Tanks. To je bila prva velika potrditev Arcovega potenciala. Njegov debitantski dolgometražec so napovedali za letošnje leto. Vendar pa so se letos poleti v srži počasi že očitnega hajpa stvari dodobra zasukale. Izšel je Yeezus, najbolj pričakovan album leta, in ob dolgih kolonah imen sodelujočih, ki jih je pod komadi navedel Kanye West, smo ob Ricku Rubinu, Hudsonu Mohawku in Daft Punk zagledali v oči bijočega Arco ... To je bilo presenečenje. Ne glede na to, kaj si mislimo o industriji največje zvezde svetovnega šovbiznisa, gre tukaj gospodu Westu priznati dobro uho za dobrega producenta.

No, seveda Ghersi ni bil v trenutku ustreljen med svetovne zvezde, je pa vsekakor požel tisto, kar se mu je v trenutku ponujalo. Kot se je izkazalo šele s prvo od danes predstavljenih izdaj - EP-jem FKA twigs – se je Arca letošnje diskografsko leto osredotočil na sodelovanja, ki so se mu ponudila ob rastočem hajpu, zato je bil njegov samostojni prvenec potisnjen v leto 2014. Vendar pa bi bilo nesmiselno izpustiti priložnost po Yeezusu, zato smo ob koncu poletne sezone, v ravno pravem trenutku prejeli zastonjski mixtape &&&&& - drugo izdajo današnje Tolpe bumov. Sledi zmagoslavje. Kljub očitnemu polovičnemu angažmaju je bila razlika med Arco pred naštetimi prelomnicami in po njih več kot očitna. &&&&& požanje občutno več pozitivne kritiške pozornosti in Arca postane „vrhunski talent“.

Naj pa končno stopimo še korak bližje k FKA twigs in EP2, ki ga bomo danes poslušali kot prvega. Ker je vsled nuje k izdaji nečesa &&&&& vsaj rahlo razočaranje, smo si z EP2 in Arcovim novim sodelovanjem lahko pošteno oddahnili. Ob poslušanju nove FKA twigs hitro prepoznamo dobro staro Ghersijevo veščino „narative komada“, tisto, kar smo v izrezanih in nazaj skupaj sešitih poskusih z &&&&& pogrešali.

&&&&& je namreč le kolaž štirinajstih impresij brez prave kompozicijske aktualizacije. Nekatere so izredno močne, spet druge delujejo kot delovne študije elementov drugih stilov, denimo danes vseprisotnega footworka ali idiosinkratične izraznosti Daniela Lopatina. Saj s študijo kot kompozicijsko tehniko samo po sebi seveda ni nič narobe, vendar pa je ob &&&&& prisoten stalen občutek, da gre za izrezke, ki sploh niso doživeli trenutka „songwritinga“, kakršnega Arca zmore in ki je nedvomno njegova največja vrlina. Naknadno so ti izrezki pač sešiti skupaj v en kontinuiran 25-minuten kos, poln privlačnih – mastnih in barvitih proto hip-hoperskih inštrumentalov – razpršenih bitov in harmonskih impresij.

Njegovo produkcijsko sodelovanje s FKA twigs najbolje utemelji nakazan manko. Najprej - tukaj ne sme biti pomote: na svojem drugem vinilnem EP-ju je FKA twigs v središču pozornosti. EP1 je bil zanimiv poskus sodobnega r'n'b-ja/novega soula, vendar avtorsko še vedno nekoliko medel. In prav v tem je danes predstavljeni EP2 zelo velik korak. Upočasnjeni (za razliko od Trickyja in Massive Attack) „out there“ trip-hoperski inštrumentali, obsežna postprodukcija na vokalih ter nezgrešljivo kvalitetne pesmi v tem primeru kot edinstven spoj aktualizirajo eno najbolj svežih verzij sodobnega „alternativnega“ popa - naenkrat lahkotno, spevno, melanholično, glasbeno nekompromitirano izzivalno, zahtevno in izvirno. Te pesmi ostanejo v glavi in z njimi ostane Arcov digitalni podpis, njegova robna „top of class“ produkcija. EP2 nam ponudi štiri pesmi, polne žalosti in samote, zavrnjenosti in poskusov dialoga. Vse štiri so brez šibkih momentov, vsaka zase pa predstavlja popolnoma samosvojo izpeljavo bazično izredno osrediščenega narativnega okolja, v katerem že ob izgradnji aranžmajev sodelujeta pevka avtorica ter producent. Ob njunem sodelovanju nedvomno ne gre za polaganje vokalov na predizdelane inštrumentale. Zvočnosti podlag delujejo čisto digitalno, brez pretenzije po posiljenih reprezentacijah „ogranskih“ zvokov, četudi je prisotno semplanje živih perkusivnih zvočil. Ta produkcijska sintetična enosmernost se prav lahkotno preliva v vokalno interpretacijo, ki je skozi pošten delež albuma podložena z manipulirano podobo same sebe, polno down ali up „pitchanja“ ter drugih naprednih digitalnih orodij, marsikdaj ta računalniška reinterpretacija predstavlja celo bazo inštrumentala. Ta tančica vokalnega okrasja je Arcov zvočni trademark (naša stava tu je celo, da ta njegov trademark ujel pozornost g. Westa). V zaključnem komadu Ultraviolet denimo slišimo tudi njegov (torej Arcov) vokal, umetno tonalno spuščen v teksturno podlago, ko iz ozadja popolnoma nerazumljivo momlja neka sprevržena, meglena figura. EP2 najbolj briljira v neprisiljeni sinesteziji zvočnega okolja, ki ga sestavljata specifični izraznosti izvajalke ter producenta.

Dve izdaji današnje Tolpe bumov torej součinkujoče reprezentirata neki specifičen moment aktualnih muzik. Po eni strani gre za kvaliteto, ki nastaja na obrobju in jo zanikata ali vsaj ignorirata tako mainstream kot „čistokrvna“ nišna  glasbena kritika, in vendar ji uspeva prodor, kar je le potrditev njene aktualizacije. Po drugi strani pa gre za dve točki znotraj trenutno močno prisotne distribucije hajpa, ki se je začel z minornim internetnim pojavom obeh avtorjev in trenutno raste v trend, ki mu bomo priča v naslednjem obdobju. Kako bo z Arcovim 2014, si ne dovolim niti misliti. Izrečem pač – Pazi to! FKA twigs pa je tudi šele na začetku poti, verjamem, da ji bo prodornost današnjega EP-ja nadalje omogočila okolje, v katerem bo cvetelo še več dodane vrednosti. In verjamem, da dekle ni muha enodnevnica, da bomo o njej tako ali drugače še slišali.  

&&&&&