Igloo, 2013

Zadržanost ter minimalizem sta v zasedbi Flat Earth Society (FES) bolj pritajena koncepta. Ta razposajen in razbohoten šestnajstčlanski kolektiv že z imenom kot svoj ključni kredo sugerira travestijo in neresnost. Tako 13, kot je naslovljen njihov novi album, ne pomeni le trinajstega albuma. Velikopotezno aludira še na leto 2013, pa na število komadov na plošči in ne nazadnje še na izmišljeno trinajsto obletnico zasedbe. Ta namreč v približno tej obliki muzicira že od leta 1997, njene korenine pa segajo še desetletje globlje. Gre za veselo druščino, katere glasbeni projekt se zlahka kategorizira pod večino atributov, ki so jih njega dni uporabljali za popis dandanes sumljivega koncepta postmodernosti. Slišimo torej eklektično rabo filmskih in drugih popkulturnih aluzij, karnevalsko in nepredvidljivo strukturo komadov, heterogeno žanrsko zvočnost in parodično rabo matric, ki si jih izvorno lasti plejada časovnih, kulturnih in geografskih krajev. Če k tem prištejemo še občasne vpade klezmer lestvic, se zlahka in suvereno postavi tezo, da so FES nek ostanek ali nadaljevanje muzik, ki so se še posebej živo dogajale na drugi strani luže v zadnjih dveh desetletjih minulega stoletja. 

A v FES ni slišati ne Roya Nathansona pa tudi ne Stevena Bernsteina, Johna Lurieja ali katerega tretjega tamkajšnjega glasbenika, marveč gre za nabor klenih flamskih muzikantov, ki se bolj ali manj držijo matične zasedbe in jih le redko najdemo v drugih kolektivih. Da je to tako, skrbi predvsem belgijska vlada, ki je z rednim in očitno precej radodarnim subvencioniranjem svojih kulturnih institucij FES omogočila, da so v poldrugem desetletju poleg trinajstih izdanih plošč napaberkovali še kar nekaj vzporednih gledaliških, opernih in koncertnih projektov. Morda je ta finančna varnost in posledična stabilnost benda, skupaj z lokacijo tostran Atlantika, eden od razlogov za to, da navkljub izredno plodni in močni glasbeni karieri tudi nova izdaja FES ne dosega odmevnosti, kakršno bi si nemara zaslužila. FES ga namreč swingajo vsaj tako neinhibirano kot The Jazz Passengers in so obenem skoraj tako skulirani kot The Lounge Lizards, povrhu pa so podobno cinematični kot Sex Mob, ki imajo, mimogrede, ravno v paci ploščo z adaptacijami glasbe Nina Rote, prav tako ene izmed ključnih začimb plošče 13. Nadaljujejo torej tradicijo, ki jo vodja kolektiva, klarinetist in skladatelj Peter Vermeersch pozna tudi iz prve roke, saj se je s svojim predhodnim bendom večkrat oglasil v znamenitem newyorškem klubu The Knitting Factory. 

Za razliko od recimo Angles 8 ter Adam Lane's Full Throttle Orchestra, dveh pleh godb, ki smo ju v zadnjih dveh letih lahko slišali tudi na naših odrih, so kompozicije FES precej manj epske in emotivno sugestivne, a zato niso nič manj ambiciozne in koherentne. Felliniesque ambientalna manira komadov na plošči 13 namreč ni izgovor za grobo kolažiranje in kontrastiranje. Tako notranja konsistenca komadov kot koherenca celotnega albuma nudita gladek poslušalski zalogaj, ki namesto kurizonega nanašanja in ekspliciranja svojih slojev funkcionira enovito. FES imajo, zahvaljujoč izkušeni skladateljski roki Vermeerscha, izredno prepoznaven zvok, pa naj gre za freerockovsko obdelan swing, nežen poznonočni blues, dramatično in nevrotično sambo ali pa morda jazzrockovski film noir štikel. Poleg te zaokroženosti, ki jo bend obvladuje čez večino svoje diskografske poti, pa ploščo 13 od svojih dvanajstih predhodnikov ločuje predvsem njena sorazmerna lahkotnost. Karnevalska narava nekaterih prejšnjih ploščkov je namreč kar nekoliko preveč nabrito subvertirala svoj tako ali tako precej nasičen zvok. Ta je še vedno masiven in pretežno veseljaški, a se ga tu manj abruptno rahlja z bolj nevrotičnimi ali robustnimi glasbenimi sekvencami takšne vrste, ki so ta bend približale Miku Pattonu in na katerega Mr.Buglovske čase močno aludira splošno občutenje uvodnega komada plošče 13.