ANTI-, 2020

Fleet Foxes je ime, ki ga že dolga leta povezujemo s samim vrhom moderne popularne folk glasbe. Ustvarjanje jih je popeljalo od zasanjanih začetkov ter nenadnega uspeha do dolgoletnega premora in reinvencije ob vrnitvi. Pot seattlske skupine je nedvomno turbulentna, hkrati pa nepresenetljiva. V samem bistvu Fleet Foxes stoji njihov vokalist in tekstopisec Robin Pecknold, čigar osebna rast je tesno povezana z bendovo. To dejstvo je postalo jasno že pred tremi leti na njihovem come back albumu Crack-Up, katerega zrelost in sonična avanturističnost sta bili več kot pohvalni. Tokrat pa smo priča drugačni vrsti rasti, izhajajoči iz samorefleksije, ki s Shore predstavlja poskus iskanja zdrave sredine.

Album nam že v uvodnih komadih da vedeti, kaj lahko  v njegovi skoraj enourni minutaži pričakujemo. Takoj je pričarana pozitivna glasbena atmosfera, ki spominja na bendovo zgodnje delo, prve besede iz ust Pecknolda pa so imena njegovih že pokojnih glasbenih vzornikov, ki služijo kot inspiracija za album. Njihova zgodnja navedba služi kot simbolična dovolilnica za opuščanje zadržkov in raziskovanje živahnejših aranžmajev ter bolj osebnih tematik. Obojega je na Shore ravno v pravi meri. Glasba, ki je pretežno durovska, predstavlja močan kontrast prejšnjemu albumu in s svojo prestižno produkcijo na momente zdravo meji na teritorij popa. Vsekakor gre za presenetljivo optimistično izdajo, še posebej, če upoštevamo kontekst časa, v katerem je nastala.

Shore bi lahko preprosto označili za vrnitev k bendovemu prvotnemu pastoralnemu zvenu, to, bi pa bilo tudi nekoliko ozkogledno. Res je, da je glasba lažje prebavljiva, a v njej se skriva veliko aranžmajske domiselnosti ter lirične zrelosti, ki smo ju v prvih dveh albumih pogrešali. Shore deluje bolj kot povezovalni album, kot most, ki združuje stare Fleet Foxes z novimi. Podoben razvoj je doživelo še eno izmed glavnih ime moderne folk glasbe, Bon Iver, s svojim prav tako četrtim albumom I,I. Oba projekta sta kariero začela s preprostejšim akustičnim albumom leta 2008 in ga leta 2011 nadgradila z močnim albumom, ki je skušal ujeti občutek prvenca. Letnice se po tem žal zamaknejo za eno leto. Sledi sonična prelevitev, jasna prelomnica med starim in novim, ki hkrati razdvaja poslušalstvo. Nazadnje izide album, ki zakrpa to luknjo in diskografijo zapolni v celoto. V primeru Bon Iverja z izpolnitvijo cikla letnih časov, v primeru Fleet Foxes pa z izkazovanjem zrelosti in osvoboditev od restrikcij.

Album seveda stoji tudi na svojih nogah, funkcionira kot samostojna celota in ne zgolj kot orodje za dopolnitev diskografije. Izdelek lahkotno teče od lepo definiranega prologa do konca, z mojstrskim stopnjevanjem komadov, tako v smislu intenzitete kot tudi lirične koherence. Dobro je izkoriščen tudi prostor med samimi komadi, ki je ponekod skoraj nezaznaven, drugod pa zavestno izstopajoč, s čimer albumu uspe ohraniti krhko ravnovesje med celoto in komadom.

Kljub temu da smo večino recenzije posvetili temu, kako se Shore razlikuje od drugih albumov v bendovi diskografiji, je vredno omeniti, da je njegov zven nezgrešljivo fleetfoxesovski. Raba raztezajočih se harmonij in domiselno aranžiranje sta več kot prisotna. Prav tako je Pecknoldov značilni neverjetno kvalitetni glas še kako na nivoju. Priča smo tudi kar nekaj komadom, ki izstopajo v večjem kontekstu njihove diskografije, kot na primer igrivemu in lahkotnemu Sunblind ter prikupno preprostemu in sporočilno močnemu I’m Not My Season. Žal pa tudi nekaj komadom, ki zaradi prej omenjene popovske tendence in skoraj popolne produkcije lažje padejo skozi sito pozornosti, ko plato poslušamo v celoti. Pogrešani so tudi nekateri bolj ranljivi momenti, ki so bili prisotni na Crack-upu, a je njihova odsotnost v kontekstu same plate do neke mere razumljiva.

Shore ne predstavlja zgolj zapolnitve diskografije Fleet Foxes. Gre za samostojno močan album in hvalevreden poskus iskanja zdrave sredine v kontekstu glasbe njenih izvajalcev. Tako v glasbenem kot sporočilnem smislu je to nedvomno njihova najbolj pozitivna izdaja do sedaj. Pozitivnost pa je prvina, ki je v času izdaje še kako dobrodošla, četudi nepričakovana.