Florist: Florist

Recenzija izdelka
9. 1. 2023 - 19.00

Double Double Whammy, 2022

 

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo newyorški zasedbi Florist in njihovemu istoimenskemu albumu, četrti dolgometražni plošči, ki je izšla julija lani. Štiričlanski bend se je v desetletju ustvarjanja predstavil s ploščama The Birds Outside Sang iz leta 2016 in If Blue Could Be Happiness iz leta 2017, dve leti pozneje pa jima je sledila še plošča Emily Alone. Četudi zvočnost vseh omenjenih izdaj zaznamuje podobno indie folkovsko vzdušje, pa album Emily Alone s še poudarjeno samostalnostjo v naslovu izstopa po oluščeni zvočni podobi in načinu nastanka. Avtorica Emily A. Sprague se je namreč odmaknila od skupnega muziciranja z Jonniejem Bakerjem, Rickom Spatarom in Felixom Walworthom, od skupine dragih prijateljev, ki tvorijo Florist. Predala se je triletnemu ustvarjanju, pri čemer je črpala iz samorefleksije in spoznavanja bolečine ob izgubi ljubljene osebe. Ta izkušnja izoliranosti je Emily Sprague omogočila uvid v pomen človeškega zbliževanja, v moč srčnih vezi z osebami, h katerim se želimo vračati.

Way Out I'll Wander, If Blue Could Be Happiness
 / 14. 3. 2018

Sprague se je v glasbeno-prijateljsko navezo ponovno vključila z željo po bližini. V nekem intervjuju je omenila, da se zaveda, da se preprosto ne želi izogibati nečemu, kar je kompleksno ali pa bi jo lahko prizadelo. Medtem ko se je spraševala, kako svoje srce venomer odpirati ljubezni, je z bendom pristala v koči z verando, obdani s črički in zelenjem. Album Florist je tako odmev enomesečnega druženja četverice v dolini reke Hudson poleti leta 2019.

Voda v raznolikih oblikah pronica v to ploščo. To nas morda niti ne preseneča, če le pomislimo na dela, ki jih je Sprague zbrala za solo album Water Memory leta 2017. Vodna telesa jo nagovarjajo in glasbenica jim odgovarja s potopitvijo v modularni sintetizator zvoka. Kot skladateljica oblikuje samosvoje zvočne krajine, veščina moduliranja zvoka in spogledovanje z ambientalno glasbo pa sta močno odtisnjeni v ustvarjanje zasedbe Florist, v kateri se podpisuje pod avtorstvo komadov.

Nekaj zanimivega se pripravlja, pomislimo ob stopnjevanju uvodne skladbe June 9th Nighttime, ki nas spremlja med spuščanjem po razriti poti istrskega gričevja. Pogled na morje pomirja. Vetrič ziblje veje borovcev in skozi odprta okna avtomobila prinaša vonjave po smilju in soli. Kako diši ta glasba? Nosi utečeno, pričakovano in se meša s sanjavim, neznanim. Tako bi zvenel space country, izreče nekdo od prisotnih, ko našo pozornost usmeri v kitarske efekte, ki na celotni plošči vijugasto vznikajo in pojenjajo.

Ants want sugar, flies want meat
 / 3. 11. 2018

Skupaj s Florist se premikamo po grmičasti krajini. Posamezne rastline divjega žajblja presenetijo, ko se srebrnkasto zableščijo, povezane pa izrisujejo vzorce v hrib. Tudi razporeditev komadov na albumu sledi vzorcu. Izdelanim, nekajminutnim kosom z uvodom, jedrnim refrenom in zaključkom sledijo črtice, ki v nekaj sekundah prikazujejo drugačno motrenje glasbenikov. So širše, bolj zračne in spominjajo na ideje za nadaljnjo rabo, pravzaprav pa so na album umeščene kot že zaključene enote. Ob tem pomislimo na pomen drobnih, skorajda neopaznih prispevkov, ki soustvarjajo celoto. Nekaj tolažilnega je v misli na močno samozaupanje umetnikov, s katerim se lotijo zlitja pričakovanega z nepričakovanim.

Florist vztrajajo v ustaljenih ritmih in preprostem ubiranju kitarskih strun, obenem pa se prepuščajo zvočnemu raziskovanju z nenehnim formiranjem zavojev, ki se motajo in plastijo, dokler jih ponovno ne razrešijo bolj prizemljeni zvoki sintetizatorja, basa, bobnov in kitare. Spet drugič so preprosto odsekani in vodijo v skladbo bolj robustne forme. Plošča je z vsemi temi detajli pozorno zaokroženo delo, iz njega pa bi lahko izluščili jasno sporočilo: četverica prijateljev, za katero je desetletje druženja ob glasbi, se na tej točki v koži svojega projekta počuti dobro. S plošče Florist sevata udomačenost glasbenikov in njihova ranljivost, ki se še posebej kaže v nežnosti Emilyjinega glasu.

Pričujoči album z melanholično sladkobo zaziblje v spominjanje na tako že občuteno kot še nedoživeto. Ko hodimo ob zalivu, v katerega se izliva burna rečica, v mislih odzvanja pesem Dandelion, ena tistih, ki se po dveh poslušanjih že ugnezdi v nas ali pa se ob jutranjem prebujanju razraste v nov dan. Rečica je nekoč poganjala mlin, ki je mlel zrnje, zraslo po okoliških pobočjih. Tudi Florist imajo opravka z rastlinjem in sejejo semena svojih žit, nato pa jih spustijo v svet. Ponekod se zaradi njih zavrtijo kolesa in istrska rečica postane Hudson ali pa se srečata pogleda dveh bitij in si zaupata košček svoje ranljivosti.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness