Warp, 2012

Težko je verjeti, da sta minili že dve leti, odkar je Steven Ellison alias Flying Lotus povil svojo mojstrovino Cosmogramma. Mešanica plodovitega opraševanja abstraktnega hip hopa, akustičnih mikroizletov v digitalizirani spiritualni jazz, gonjasufijevske sampladelije in razpacanih bas linij je tako zmedla vse kritike, ki so si jo drznili recenzirati – in še tiste, ki si je nismo –, da je še po dveh letih popolnoma nedotakljiva. O njej težko sploh poteka zdrav pogovor, ker je tako pošastno zasičena - kot neskončno sladka tableta, ki pregori vse čutnice na jeziku. V neznosno prijazni poplavi čutov, ki jo predstavlja Cosmogramma, je težko odločati o čemerkoli, in če boste preleteli večino recenzij te plošče in iskali kakršnekoli sodbe, boste preprosto ostali praznih rok. Kar je odlična podlaga za kvazikozmični narativ, ki se vije okrog Lotusove kariere.

Vendar pa v tem čudovitem svetu tržne dinamike, založniške lakote po novih izdajah in nenehnem vzhičenju nobena lažna mitologizacija ne more obstati prav dolgo časa. Po Ellisonovi mojstrovini in v pričakovanju nove plošče Until The Quiet Comes se je namreč postavljalo vprašanje, kako bo FlyLo sploh dosegel nivo pričakovanj svojega občinstva. In še posebej – katerega občinstva? Ob postavljanju teh vprašanj so skozi njegovo skrivnostno in nedotakljivo podobo sčasoma zazevale velike razpoke, ki so vsemu uspehu in ambasadorskemu statusu navkljub razkrile njegovo dejansko odtujenost od drobne, a edinstvene beats miniscene, iz katere izhaja... Največja ironija njegovega globalnega uspeha je namreč ena velika kontradikcija: surovi, zadimljeni LA beati - zapakirani v visokokonceptualne artsy plošče; prostoleteči neosoul - zapakiran v ulično senzibilnost.

Kaj torej ostane mlademu, genialno nadarjenemu ustvarjalcu, ko se znajde pred ustvarjalnim zidom? Ena rešitev je iskanje navdiha in presežka pri drugih. Na albumu Until The Quiet Comes lahko zasledimo znana sodelujoča imena, kot sta Thom Yorke ali Erykah Badu, ki denimo prispevata vokale. Toda ob poslušanju osirotele in osiromašene uporabe njunih značilnih glasov se človek vpraša, čemu jih je FlyLo tako zdesetkal. Ali je bilo tako cenjena imena v tem primeru sploh treba omenjati ali je bilo njihovo sodelovanje zgolj potreba tržnikov z Warpa? Sama struktura albuma v splošnem je zanimiva, a vendarle predvidljiva. Komadi so večinoma zgolj kratke skice, osnutki, v katere Ellison kot stari arhivar skuša stlačiti čim več trenutkov, ne da bi sploh pomislil, kako jih bo v vsej njihovi gostoti poslušalec sploh prevedel - kar je v njegovem taboru postal že skorajda standard. Skice tako delujejo kot drgetajoči koščki grozdaste celote, katerih kohezivnost komajda ohranja še en featuring, in sicer vseprisotnost njegovega prijatelja Thundercata na basu. Za domače poslušanje v končni fazi postanejo kompozicije precej dolgočasne, zaradi svoje neuklonljivosti pa klubsko neuporabne. Subliminalna strategija, ki jo je FlyLo izbral za ta projekt, naj bi bila prikaz sveta sanj; toda jecljajoči poudarki, hiteče loopanje, podloženo s pretanjenimi valovi raztelešenih kozmičnih melodij in glasov te podobe v meni niti ne ustvarja.

Album Until The Quiet Comes je povsem dober izdelek. Toda če pozabimo ves hype okoli te plošče, če preslišimo vse piar pravljice o svetu sanj in uspavank, pasti featuringov in večno uganko preseganja umetnikovega remek dela, ki so strogo produkt glasbene industrije prejšnjega in tega stoletja, Lotusov novi album pade na najbolj osnovnem in bistvenem preizkusu: po večkratnem poslušanju, kar je seveda zapoved recenzentskega dela, se namreč nisem mogel spomniti niti ene samcate melodije, napeva, earworma, bas linije, ritma - česarkoli, kar bi me omamno pozivalo k večkratnemu poslušanju. Zato jo bom danes najbrž z vami v Tolpi bumov poslušal zadnjič. Dokler ne pride tišina. Until The Quiet Comes.