Partisan Records, 2019

V naslednje tričetrt ure se bomo spustili globoko v osrčje Dublina in spoznali Dogrel, debitantsko dolgometražno izdajo  post-pank zasedbe Fontaines D.C., eno tistih plošč, ki nas spomnijo na to, kako dober občutek je naleteti na kvaliteten nov kitarski bend.

Kljub intenzivnemu kitarskemu zvoku, ki se skoraj zdi sposoben revitalizirati otoško sceno, je treba Fontaines D.C. v prvi vrsti sprejeti kot bend, ki temelji prav na izpostavljanju lastnega porekla. »Dublin in the rain is mine, a pregnant city with a catholic mind,« se glasita prva verza plošče, medtem ko je Dublin City Sky po drugi strani naslov njenega zadnjega komada, reference na Dublin in dublinsko pa so razporejene tudi povsod vmes. Hkrati pri tem še zdaleč ne gre le za besedila, saj se na primer na omenjeni zaključni skladbi v iskanju izhoda bend tudi zvočno umakne v klasično irsko pubovsko popevkarstvo, njegov izvor pa še izraziteje ves čas ponosno izdaja vokalistov naglas.

Na ta način bendovo pojavo spremlja občutek avtentičnosti in izvirnosti, ki ga ločuje od množice podobnih, pa čeprav ga prav to seveda tudi že postavlja v vrsto (lokal-)patriotskih umetnikov z britanskega otočja, denimo The Pogues, The Proclaimers ali nenazadnje Arctic Monkeys in Oasis, ki so velik del svoje glasbene identitete vsaj v začetku karier prav tako temeljili na svojem geografskem poreklu. Hkrati je s tem že implicirana tradicija upiranja Londonu ali Ameriki, v primeru Fontaines D.C. pa gre z osredotočanjem na lokalno v veliki meri tudi za daljnosežnejši, subtilnejši vpogled v univerzalno, predvsem ko verzi privzamejo tudi družbeni angažma, če že ne zares političnega sporočila. Do tega na bolj neposreden način pride v skladbah Roy's Tune, ki z izstopajočo nežnostjo in lucidnostjo zagrize v vprašanje položaja delavstva v kapitalizmu, in Boys in the Better Land, cinični himni večni irski aspiraciji po pobegu z Irske, pa sicer komadu, ki je tokrat v primerjavi z istoimenskim singlom predstavljen v bolj pospešeni, ploščati verziji, kar najbrž preprosto pomeni, da je želel bend pozornost s posameznih nespornih hitov preusmeriti v album kot izjemno koherentno in konsistentno celoto.

Ko bend v svoj postpankovski zid zvoka ovija omenjena družbeno-kritična besedila, to v spomin hitro prikliče glasbo sodobnih kolegov Idles, Shame in Fat White Family, a je pri tem takoj nujen poudarek, da jezo in napadalnost, pa tudi občasno moraliziranje omenjenih pri irski peterici nadomesti romantično spogledovanje z nekim skupnostnim, subkulturnim momentom (irske) preteklosti. V primerjavi z omenjenimi je morda v javni podobi Fontaines D.C. sicer opaziti tudi večjo mero nastopaštva, vezanega predvsem na alternativno glasbeno tradicijo, spogledovanje s slednjo pa se nenazadnje kaže tudi v curtisovski odrski prezenci vokalista Griana Chattena. Ta po drugi strani svoj nakladaški, pridigarski vokalni slog brez dvoma v veliki meri dolguje Marku E. Smithu iz The Fall, pri vsem tem izposojanju pa bend vendarle uspe ostati svež in ne izpade derivativen, predvsem, ker v besedilnih slapovih in kitarskih zidovih preprosto ves čas proizvaja svojo lastno oprijemljivo vsebino.

Čeprav je v svojem zvoku Dogrel morda še nekoliko premalo raziskovalen, da bi premikal meje, kot bi jih takšen album lahko pred leti, po drugi strani vseeno brez dvoma prinaša več kot dovolj, da se Fontaines že napovedujejo kot tihe zvezde nekaterih poletnih festivalov, kot novo upanje postpankovske plati indie rocka in po prehitro razpadlih Girl Band še kot novo vodilno ime irske alter scene. Prav mogoče pa je, da gre ob tem tudi za napoved nečesa še večjega. »My childhood was small, but I'm gonna be big!«