ECM, 2012

Po dobrem ducatu let muziciranja se zdi, da je zasedba Food še vedno eden redkih opaznejših protagonistov v glasbenem polju, ki so ga tako rekoč sami otvorili. Njihova seminalna plošča Veggie iz leta 2002 je skupaj s šestim ploščkom njihove bratske zasedbe Supersilent ustvarila zvočni svet futuristične in »vunzemeljske« elektroakustike, unikatne in le blago pritrjene k svoji jazzovski podstati. Zdelo se je, da gre za zmagovalno kombinacijo dostopnosti in samosvojosti, a roko na srce je ta zvočna vizija še naprej ostala pretežno v domeni projekta Food. Ta je bil do leta 2004 kvartet, od tedaj dalje pa gre za tako ali drugače razširjeni duo. Na tej in prejšnji plati se jim ekstenzivno pridružuje muzikant sorodno lebdeče glasbene špure, laptop kitarist Christian Fennesz, poleg njega pa barvajo teksture te izdaje še kitarist in elektrončkar Eivind Aarset, pa Prakash Sontakke s slide kitaro in vokalom ter na enem komadu – začuda brez trohice reverba – še Nils Petter Molvær na trobenti.

Glasba na tem albumu je približno takšna, kot je bilo sodeč po predhodnem ploščku in lanskem koncertu tudi moč pričakovati. Medzvezdni prah in medgalaktični vetrovi, čez katere bolj ali manj inspirirano pihlja mehkobni saksofon Iana Bellamya. Ta se včasih, kot na uvodnem komadu Nebular, ki ga poslušamo v podlagi, sicer nekoliko medlo razlega po komadu, ki ga tvorijo predvsem preplasteni sintetični in analogni teksturalni elementi Fennesza in Thomasa Strønena, poleg Bellamya, še drugega matičnega člana benda. Perkusionist Strønen se s svojim elektroakustičnim inštrumentarijem zdi bolj konsistentno odličen del benda, ki se že v naslednjem komadu le razživi v nekakšni bukolični astronavtski krajini. V njej čez trdno ritmično ogrodje švigajo glitchi, izgubljeni baski in cvrčeči drobci, vzdušje pa intonirajo prepoznavno Bellamyjeva melodična preigravanja. Že ob prejšnji plošči je ta njegov zvok asociiral na romantičnega slikarja Johna Constabla in na njegovo angleško podeželje, ki pa je v pričujoči zasedbi locirano nekje na Jupitru.

Za prvo resnejše odstopanje od zvoka, ki je spočetka bolj nadaljevanje prejšnje plošče, poskrbi s kitarsko robatostjo in surf rockersko lahkotnostjo predvsem Fennesz, ki v sicer zelo kratkem komadiču Phase nekoliko aludira na svoj album Endless Summer. Še bolj živahen je sledeč, rahlo rycooderovski komad Astral. Strønen se tu sname z verige v divjem perkusivnem poliritmičnem pršenju, ta desetminutni vrhunec plošče pa postreže tudi z najbolj inspirirano Bellamyevo baladno sekvenco, ki se nekje vmes čarobno zvrtinči sama vase. Za to energično in rockovsko eskapado pa se album žal vrne v bolj letargične vode, k lebdeči debati Bellamya in Molværja. Tej nekoliko odvečni pasaži sledi druga kurioznejša zvočna premena albuma s hindustanskimi vokalizacijami Prakasha Sontakke, mojstrsko vpetimi v še vedno futuristično, čeravno malce preveč sterilno in sentimentalno estetiko. V tem bolj ali manj sklepnem delu plošče sta na kitari namreč le Prakash ter Eivind in nekoliko se pogreša prisotnost gomazečih teksturalij Fenneszovega laptopa.

Če povzamem vtise so, podobno kot pri prejšnji plošči, ambivalentni. Splošno gledano zasedba Food še vedno utira gaz po določenem zvočnem horizontu, obenem pa album Mercury Balm prav duši gradualnost v odnosu s prejšnjo ploščo. Poleg tega se fenomenalni momenti te sicer improvizirane muzike izgubljajo v segmentih, ki bi zlahka pristali tudi kje drugje znotraj kataloga založbe ECM. Futurojazz projekta Food je dragocen glasbeni potencial, ki na tem ploščku izkaže tako presežke kot, žalibog, tudi stranpoti.