Foodman: Ez Minzoku

Foodman: Ez Minzoku

Recenzija izdelka
11. 6. 2016 - 19.00

Orange Milk Records, 2016

 

V dobi vsem dostopnega podatkovnega ekscesa se zdi, da skozi retronostalgično reprodukcijo trendovskih ciklov ti kar sami perpetuirajo lastno kultnost v brezupno postmodernističnem relativizmu, v katerem se vedno bolj neopazno spajajo med seboj in vedno znova izrodijo v nekakšen glorificiran pastiš. Zato pogosto slišimo, da naša sedanjost nima lastne identitete in podobne izjave, ki, kljub nejasnosti in površinskosti, opozarjajo na vedno očitnejšo problematiko izvirnosti. Ta je v glasbi dosegla nove dimenzije že s pojavom predvsem v hiphopu dodobra kultiviranega samplanja, ki je danes nepogrešljivo orodje avtorjev vaporwavea ali njemu tako in drugače sorodnih glasb, ki internet razumejo ne le kot orodje distribucije, temveč tudi kot vir zvokov/materialov ustvarjanja. Skozi samplanje in posledično rekontekstualizacijo najrazličnejših elementov nato tematizirajo dozdevno problematiko izvirnosti v našem informacijsko prenasičenem času, v katerem so lahko že skozi skromno manipulacijo določenega sampla bolj izvirni kot avtor nekega s trdim delom ustvarjenega pastiša.

V tej kompleksni in konfuzni glasbeni krajini se tokrat obravnavani japonski producent Foodman očitno počuti kot doma. Njegove eklektične produkcije, ki navdušujejo z izrazito, skoraj kolažno razgibanostjo, v luči že nakazane problematike izvirnosti delujejo kot do karikiranega ekstrema prignano iskanje le te. Obenem pa bi lahko rekli, da zvenijo kot skozi algoritme in nevronske mreže ustvarjena amalgamacija ustaljenih preteklih žanrov, ki se igra tako z našimi pričakovanji do pesemske strukture kot z asociativno težo določenih zvokov, pogosto denimo podobnih tistim iz starih video iger, ki jih tudi sam Foodman brezsramno obožuje. Tako ima njegova glasba pravzaprav veliko opraviti z retronostalgičnimi vzgibi, a se igrivo izogiba repliciranju v preteklosti ustaljenih glasbenih form in pri tem morda  uspe ohraniti ironično ali celo absurdistično držo, s katero dozdevno izkazuje ozaveščenje vedno bolj zmedene internetne glasbene krajine in njene posledice - vrednostnega relativizma. Slednjega nato izkoristi zlasti v namen pustiti si kar se da prosto pot ob ustvarjanju in se obenem izrazito zabavati, kot bi popolnoma sprejel in ponotranjil vsesplošno konfuznost sodobnosti.

Morda lahko preseneti dejstvo, da so se njegove produkcije v preteklosti vrtele okoli jukeovske in footworkovske osnove, ki jo vidi kot izredno plodno za različne drznejše eksperimentalne ali celo akademske pristope. Zares se zdi, da se juke in footwork za zdaj dobro izogibata kakršnikoli izrazito zakoličeni žanrski dogmatizaciji, do katere sicer pogosto pride ob primerih elektronskih plesnih glasb. Tudi skozi njegov izrazito svobodnjaški in v večini prav nič plesno naravnan pristop, ki je seveda tudi posledica njegove fizične ločenosti od chicaškega središča footworka, je zelo očitno, da te footworkovske osnove delujejo prej kot zgolj ohlapno izhodišče in ne kot dejanska žanrska usmeritev. Pa tudi ta ohlapna izhodišča so v njegovih risankastih eksperimentih pogosto popolnoma zanemarjena. Ostanki raznih žanrskih osnov so v njegovi glasbi torej komaj zaznavni in v resnici bi težko govorili o kakršnikoli žanrski identiteti.

Foodman se tako odlično znajde znotraj repertoarja ameriške internetne založbe Orange Milk, ki že dobrih pet let izdaja raznoliko, tako in drugače z internetno dobo zaznamovano glasbo, v katero spada vse od sodobne eksperimentalne avantgarde do hiperaktivnih beatmakerjev. Orange Milk s svojo izrazito kuratorsko noto in navidezno odsotnostjo žanrskih smernic že dolgo žanje veliko zanimanja zaradi vzpostavitve izrazito samosvojega in s tehnološko sodobnostjo ter prihodnostjo informiranega karakterja ter koncepta, ki ga sicer morda najočitneje posreduje prav bizarna postinternetna estetika njihovih naslovnic. Te oblikuje eden izmed ustanoviteljev založbe Keith Rankin, poznan tudi pod glasbeniškim psevdonimom Giant Claw. Rankin se zaveda, da je razvoj kulture in glasbe tesno povezan z razvojem tehnologije, kar vpliva tudi na njegove kuratorske smernice. Njegov partner in soustanovitelj Orange Milka Seth Graham pa kot kriterij založbe oziroma idejo, ki jo založba predstavlja, razume nekakšno glasbi inherentno subverzivnost, do katere lahko pride skozi angažirano željo po avtonomnem iskanju zadovoljivo samosvojega izraza.

Založba Orange Milk skuša torej zavestno in odločno prevpraševati žanrske dogme in z njimi povezane ustaljene načine artikulacije ali sporočanja, ki jih skozi naivno poveličevanje izražanja prepogosto zmotno tolmačimo kot pristne in izvirne, tudi če gre v resnici le za sicer dodelane, a neizogibno stagnirajoče žanrske študije. Tukaj obravnavani Foodman do teh ohranja zdravo distanco, živahno zanemarja žanrske okvirje oziroma se zabava s kaotičnim preskakovanjem med njimi. Morda pa je njegov samosvoj slog le posledica intuitivno usmerjanega spleta okoliščin, ki se ga danes pravzaprav zdi bolj smiselno opazovati kot kakršnokoli jasno in namensko artikulirano sporočilnost.

Dogmatične strukture preteklosti in stagnirajoče popularne sedanjosti bodo seveda še vedno vztrajale in tudi od njih kar se da ločeni eksperimentatorji bodo neizogibno postavljeni ob bok njihovim rigidnim šablonam. Hote ali nehote jih bodo prisiljeni tematizirati ter spodkopavati. Vendar Foodman dokazuje, da se obenem lahko tudi zabavajo. Raznolika subverzivna glasba tako še naprej poganja vsesplošen glasbeni razvoj in pri tem kot svoje najmočnejše orodje uporablja tehnologijo v kombinaciji z odprto in angažirano mentaliteto. V aktualni digitalni dobi torej ni čudno, da se največje glasbene inovacije skrivajo v spregledanih kotičkih interneta.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ena boljsih stvari v 2016

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.