Orchid Tapes, 2014

Pred štirimi leti je kanadčan Warren Hildebrand ustanovil založbo Orchid Tapes, da bi preko nje izdajal svojo glasbo pod imenom Foxes in Fiction. Založba se svoja štiri leta obstoja ukvarja z večinoma kasetnimi izdajami pretežno zasanjanih doma posnetih viž, ki lebdijo nekje med indie rockom in popom z občasnim ambientalnim priokusom. S skrbnim izborom, ki na vseh izdajah ohranja megleno zamišljeno vzdušje, ji je uspelo vzpostaviti skoraj kulten status in skromno, a zvesto bazo oboževalcev. Marca je pri Orchid Tapes izšla ena izmed številnih kompilacij, naslovljena Boring Ecstasy, na kateri lahko slišimo prevladujoče deževno vzdušje in njen skromen, zadržan duh. Slednjega nekako povzema skupno ime bedroom pop, saj gre praviloma za domače posnetke, v katerih je zajeta predvsem mlada introvertirana melanholija.

Po uspehu prvega, z ambientalnimi pasažami prežetega albuma Swung From The Branches, se je Warren Hildebrand očitno posvetil nalogam vodje založbe, a material za naslednji album se je ves ta čas nabiral, se oblikoval in letos izšel pod imenom Ontario Gothic. Na njem slišimo odmik od njegove ambientalnejše preteklosti in približevanje k popu ter njegovim ustaljenim strukturam, a zdi se, kot da nič ni izgubljeno, saj Ontario Gothic najde srednjo pot med jasnimi strukturami in odmevajočimi vzdušji.

Album v svoji prikupni nežnosti ohranja iluzijo spontanosti in ohlapnosti, zaradi česar deluje skoraj naravno, kot bi se delno rodil iz naključij. V tej ohlapnosti najdemo prostor za samorefleksijo, a strukturirani deli glasbe nas vseeno vodijo skozi Hildebrandove misli in spomine. Ti naj bi se na albumu predvsem dotikali njegove preminule dolgotrajne prijateljice, kateri je posvečen celoten album. Glasba ima tu posledično predvsem terapevtsko in zdravilno funkcijo, saj naj bi bili skozi njo prefiltrirani pozitivni spomini na izgubljeno osebo.

Izredno osebna vsebina albuma se v transcendentalnem smislu prežarči na poslušalca in mu na nek način nudi zatočišče. To ni le stranski produkt Hildebrandovega ustvarjanja, temveč njegovo poslanstvo. Stremi namreč k raziskovanju zdravilne moči glasbe, saj je tudi sam ob nenadni izgubi mlajšega brata uteho naštel le v glasbi Briana Ena, Atlas Sound in podobnih. Od tod izvira njegovo zanimanje za ambientalno glasbo, ki ji zlasti na letošnjem Ontario Gothic doda nekoliko več sicer še vedno ohlapne vsebine. Ta se večinoma vrti okoli medčloveških odnosov, spominov in minevanja. Neizogiben pridih nostalgije je stalnica tako njegovega opusa kot tudi bolj ali manj celotnega repertoarja njegove založbe.

Zasanjane, odmevajoče melodije, ki jih posreduje Hildebrandov nežen, skoraj ženstven vokal, spremljajo tudi violine Owena Palletta, ki je med drugim sodeloval z Arcade Fire. Njegov doprinos je ključen pri vzpostavljanju nežnega vzdušja, ki vlada plošči, saj zvoku dodaja svežino in ga bogati. Komadi se na albumu gladko povežejo eden v drugega in tako tvorijo strnjeno ploščo, ki tudi zaradi kratkosti deluje toliko lepše zaokrožena. Prepuščeni smo pestrim komadom, ki kljub svoji polnosti lahko neopazno zbledijo v ozadje in tako v sončnih kot deževnih dnevih delujejo popolnoma na mestu.