Fleisch, 2021

V današnjem recenzentskem terminu Radia Študent glasbeno zanimanje usmerjamo k ruskemu producentskemu tandemu po imenu Fractions, ki je v svoji elektronski opravi na tehno parketu vendarle prisoten šele dobra tri leta. Kljub precej kratkemu producentskemu stažu in dokaj skopi diskografiji, ki do danes šteje vsega pet izdaj, mu je v poplavi mlajše generacije tehno povzpetnikov uspelo požeti dobro mero pozornosti, predvsem zavoljo izdaj pri uveljavljenih ter širše priznanih založbah, kot sta denimo Monnom Black in Fleisch. Prav slednja je leta 2018 predstavila njegov prvi singel Control, leto za tem pa predočila še drugi EP ruskega dvojca. Zaupanje v vizijo projekta Fractions vodja založbe Fleisch in hkrati izredno uspešna producentka po imenu Zanias v tretje izkazuje z izdajo prvega dolgometražca dvojca, naslovljenega Violent Eyes. Albumski debi je taktično izšel v začetku letošnjega koledarskega leta, ko navadno glede novega materiala vlada nekakšno zatišje, kar je bilo gotovo v prid odmevnosti plošče.

Še preden se zares potopimo v sam album, namenimo nekaj besed poskusu razumevanja sveže konservativnega stilizma v produkciji Nikite Korobeynika in Artema Frolova oziroma Fractions. V zadnjem času je hajp okoli fuzije EBM-a in tehna nekoliko izhlapel, reciklaža funkcionalnih koračnic 4x4 pa se je močno pomaknila v smer osladnih trensoidnih rejverskih himn. Vseeno pa je obdobje body music sinkopiranih bas linij s Phase Fatalom, Unhumanom ali zimzelenima Thomasom P. Heckmannom in Adamom X na čelu zaznamovalo spekter producentske mladeži, predvsem z rabo bas linije in neizprosno perkusivno močjo komadov. To drži tudi v primeru Fractions, le da dvojec na tolkalsko konservativen skelet komadov nalaga druge glasbene vplive. Če so se očaki, denimo Broken English Club ali Adam X, za navdih ozirali k bendom iz osemdesetih in devetdesetih, danes obravnavana milenijca svojo zvočno karakteristiko srkata iz soundtrackov kultnih iger Need for Speed in Max Payne ali pa filmov Rezilo in Matrica. V namišljenem filmskem scenariju gre torej za soundtrack visokointenzivne znanstvenofantastične akcije na steroidih, ki se slučajno odvija v klubskem okolju.

No, tokrat lahko celo prikimamo spremnemu besedilu albuma: ja, v osmih komadih jeres mogoče zaznati paleto moderniziranih elementov rejva iz devetdesetih in ja, poslušalska izkušnja je lahko res skoraj kot filmski vrtiljak situacijskih kontrastov. Če dodamo še dobro mero acida in kanček breakbeata, se izriše celostna zvočna slika albuma Violent Eyes, ki ga v največji meri definira ekstremizem. Že v prvem komadu namreč Fractions uporabita izredno udarne tolkalske elemente, močno reverberirane vokale, rezke sinte in ezoterične melodije, s podobnim pristopom pa se lotevata še preostalih sedmih štiklov. Svetli izjemi nabora sta sicer komada Carbon Copy in Body Limit, a vendar producenta povečini stavita na precej enoličen ter udaren zvočni izraz, ki velikokrat učinkuje pretirano nasičeno. Violent Eyes je tako eden izmed tistih konstantno udrihajočih albumov, tako da si poslušalec v sedeminštiridesetih minutah na momente zaželi vsaj bistvene spremembe v zvočni dinamiki, če ne kar kančka premora.

Glede na pretekle izdaje dua si je recenzent tokrat morda od dolgometražca Violent Eyes obetal preveč – od tod njegovo razočaranje. Morda je to še toliko večje, ker se zdi, da Fractions premoreta tako znanje kot tudi ostala potrebna produkcijska sredstva za pomenljivo izdajo, a je danes obravnavan album vse prej kot to. Kljub dokaj svojstveni zvočni paleti in unikatnim idejam stilska monotonost prvenca žal izniči potencial posameznih komadov in njihovih individualnih karakteristik. Morda se v prihodnje z izkušnjami vizija dvojca vendarle izkristalizira.