Domino, 2013

Vokalist škotskega četverca Franz Ferdinand Alex Kapranos pravi, da želijo delati 'glasbo, na katero bodo dekleta plesala'. Nemara je prav ta nepretenciozen, iskreno preprost cilj razlog, da so se Franz Ferdinand z vidika objektivnega opazovalca, ki spremlja bend od začetka njihove kariere, zataknili nekje med mainstreamom in alternativo. Slednja jih nikoli ni čisto vzela za svoje, njihova mainstream prepoznavnost pa se konča pri nekaj hitih, predvsem s prvega albuma. Z njim so doživeli praktično MTV-jevsko slavo, hit Take Me Out pa je s svojo udarno spremembo ritma po eni minuti in pulzirajočimi rifi postal skoraj zimzelen. Vendar pa so Franz Ferdinand plesno pop formo, ki so se je sicer konsistentno držali, izkoriščali za svoj lasten izraz v veliko preveliki meri, da bi bili povsem splošno všečni. S prvim albumom, izdanim leta 2004, so bili sicer skupaj z The Strokes, Arctic Monkeys in Kaiser Chiefs del gibanja, ki je oživljal post-punk zapuščino 80., kljub temu pa je njihov zvok zaznamovala nezanemarljiva inovativnost.

Prvi album je bil prodan v milijonskih nakladah in ni pravzaprav nič manj kot zbirka 11 potencialnih hitov, odličnih skladb, pospremljenih z originalnimi videospoti v stilu konstruktivizma. Takrat so se Franz Ferdinand odločili, da ne bodo nikoli poimenovali albumov, to odločitev pa nonšalantno preklicali pri naslednjem, nič slabšem albumu You Could Have It So Much Better, ki pa je bil že manj komercialno uspešen. Do tretjega albuma Tonight: Franz Ferdinand, ki je bil mimogrede pospremljen tudi z izdajo dub verzij vseh komadov, je mainstream javnost povečini že izgubila pozornost. V zadnjih desetih letih njihovega obstoja je kot gobe po dežju zrastlo nešteto bendov, ki so se od Franz Ferdinand najprej učili, kasneje pa bili krivično metani z njimi v isti koš z oznako indie. 

Sami Franz Ferdinand pa se nikoli niso ukvarjali s kategoriziranjem svojega koncepta ali prilagajanjem spreminjajočemu se kontekstu svojega ustvarjanja. V tem duhu je posnet tudi četrti album Right Thoughts, Right Words, Right Action. Prvi trije komadi so sicer klasični franzferdinandovski hiti, še posebej Evil Eye, ki bi brez težav našel mesto na njihovem prvem albumu. Drugi del albuma pa zaznamuje velik procent sentimentalnih balad in beatlovsko preprostih ter zasanjanih komadov. Bullet ima malo hitrejši tempo in refren, ki je nekakšna verzija refrena komada Seven Silvers benda Box Codax, izjemno interesantnega stranskega projekta kitarista Nicka McCarthyja. Eden izmed najboljših komadov albuma Right Thoughts, Right Words, Rights Actions je predzadnji Brief Encounters, v katerem se pop preprostost, umirjenost in bolj minimalističen princip produkcije še najbolje manifestirajo. Besedilo Brief Encounters v značilnem ciničnem tonu opisuje življenje po poroki in ustalitvi. Morda lahko to uporabimo tudi kot prispodobo za smer zvokovnega razvoja Franz Ferdinand na novem albumu. Ustalili so se, umirili, morda celo postarali - vsaj tako lahko povzamemo njihov mehkejši, bolj veder in malce manj diskoiden zvok. Kitarski rifi tokrat niso tako pogosto v ospredju, vokal je pogosto najbolj relevanten, celotna sestava posameznih komadov pa je preprostejša.

Album Right Thoughts, Right Words, Right Action veliko kritikov želi označiti kot povratek Franz Ferdinand k njihovi prvotni slavi ali pa njihovo z leti vse večje pomanjkanje idej. Seveda pa noben od teh dveh klišejev ne more pravilno opisati dejanskega stanja, razen mogoče tako, da resnico iščemo nekje vmes. Franz Ferdinand imajo še vedno isto izjemno sposobnost pisanja kvalitetne in poslušljive pop glasbe, samo da jo tokrat uporabljajo kot sredstvo za zvokovno malce drugačne cilje kot na samem začetku kariere. Seveda pa temu nikakor ne moremo reči pomanjkanje idej, pač pa je to, podobno kakor staranje, naraven ter neizogiben del razvoja njihovega zvoka.