Munje Records, 2022

Muzika je eden močnejših nosilcev čustvenega naboja, ker zaobide miselno raven procesiranja, odvisno od besed, in posredno vpliva na interpretacijo celote. Razmerje med besednim in nebesednim v glasbi variira glede na njeno zvrst in namen – v hip hopu je denimo v ospredju besedni tok, glasbeni del pa je vzet bolj kot podlaga in opora besedilu. Prav iz interakcije med besednim in nebesednim pa izvira energetski potencial hip hopa in se zato izkaže za enega boljših ventilov mračnejših občutkov. 

Na valove Radia Študent prihaja Fraw Blanka s prvencem Stranski učinki, ki je prvega januarja letos izšel pri Munje Records. Prevladujoče občutje albuma je jeza, ki jo hip hop tradicionalno izraža, ustvarjalka pa ga v slovenskem prostoru najdrzneje zrcali tako glede na sorodna imena hip hop scene kot tudi glede na norme, po katerih naj bi ženske frustracijo raje skrile kot odkrito pokazale.

Kaja Janjić, alias Fraw Blanka, je ljubljanska plesalka in koreografinja, ki je v pravem trenutku srečala mikrofon in ga s pridom in predvsem jezno uporabila. Najprej kot MC-jka v zasedbi Šlagwerk, kaj kmalu zatem pa tudi na samostojni reperski poti. Neomajen nastop Fraw Blanke za značilno močan učinek na poslušalko ne potrebuje zatekanja k merjenju raznih delov telesa, temveč njena odrska prezenca prevzame zaradi svoje pristnosti in neprisiljenosti. Svojo resnico priča na old school boom bap podlago v pretežno besnem vzdušju. V tem je slogovno sorodna srbskim hiphoperjem, kot sta Smoke Mardeljano in Ajs Nigrutin. Po starošolskem zvoku je Fraw Blanka blizu tudi domači ekipi Munje, po intenziteti pa je še vedno njena najbolj zajebana članica. 

Ustvarjalkino odločno rušenje norme, po kateri naj bi bile ženske predvsem prijazne in nenapadalne, je vredno prostora za razmislek. Tak standard namreč prav nič blagodejno ne vpliva na količino jeze, prej povzroči njeno kopičenje, ki pa se nerazrešeno prehitro obrne v razne vrste agresije ali pohlevnost in s tem njihovo družbeno nezaželenost le še poglablja. Ustvarjalka je v tem smislu zgled za marsikatero zafrustrirano dušo, ki po predolgem požiranju lastnih čustev izgublja stik sama s sabo. Fraw Blanka nam jezo pokaže kot sprejemljivo in celo produktivno, saj proizvaja psihično energijo – edino, s čimer lahko spremenimo svojo situacijo. 

Jeza se v splošnem okviru hip hopa močno veže na model ustvarjalke kot zajebane in neuničljive. Če je tak nastop sam sebi namen, tvega, da bo postal le skupek praznih besed, ki svojo prepotentnost hranijo s poniževanjem drugih. Ni pa jeza edino občutje, ki ga je možno ali relevantno izražati v hip hopu ali konec koncev kot ženska v borbi proti škodljivim normam. Žena na primer pripoveduje s precej manjšo intenziteto glasu in tudi obdeluje večinoma bolj introspektivne in medosebne teme, podobno Sahareya z mehkejšo intonacijo in občasnimi nežnimi pripevi. Masayah se po zvoku in neizprosnosti nastopa Blanki precej približa, vendar jo ta z več vidikov prekaša v zrelosti in razvoju svojih tem. Vse omenjene estetike pa so na mestu in potrebne, saj širijo možnosti hip hopa kot izraznega sredstva. 

Plata odkriva spekter reperkinih besednih tokov, ki se prožno odzivajo na glasbeno podlago, gostujoče ustvarjalce in splošno občutje. Včasih se zdi pretok misli na plati namenjen nekomu določenemu, drugje učinkuje kot neizprosno zrcalo sebi in vzporedno poslušalki, spet tretjič pa besede razvozlava kot klobčič razdraženih misli pred prvo jutranjo kavo. Menjanje pozicij plato popestri in utemelji njeno dolžino, saj imamo ob menjavanju gledišč občutek, da se po malem vzporedno vrsti več različnih podzgodb. 

Že v prvih nekaj sekundah komada Hejtr ustvarjalka ves morebitni posmeh pospravi na podstrešje, med ostalo kramo. S hejtom nadalje obračunava v najudarnejših komadih, kot sta Stop znak in Srh in d cypher, in nam daje ravno prav strumno podlago za razreševanje najmračnejših in zanikanih delov sebe. Izstopa še Impetus, katerega neuklonljivo naravo, predstavljeno na presenetljivo hladnokrven način, slišimo v ozadju. Poleg že poznane jezne persone prvenec prvič odkriva tudi svetlejše odtenke Blankine emocionalne palete, na primer v komadu Sej veš, v katerem sta namesto srda v ospredju razumevanje in kanček žalosti. 

Tok plate mehčajo občasni vokalni vložki in nežnejši melodični pripevi, ki jih v komadih Psihosomatsko in Miš maš odpojeta Sahareya in Kyut. Tudi sicer album odlikujejo posrečeno umeščeni gostje, kot so Stella, Gotti in Sam Satan in še bojda celotna ekipa Munje Records. Zaključni komad, Yoni pwr, ki poslušalki po izteku plate uspešno odzvanja v glavi, pa predstavlja združitev slovenskih hiphoperk Sahareye, Žene in Masaye in album zaokroži v goreče priznanje sestram hip hopa. 

Kljub petletnemu nastajanju in pestremu naboru sodelujočih Fraw Blanka z albumom Stranski učinki servira dosleden in hkrati raznolik zvok: tako kitice gostov kot tudi glasbene podlage tvorijo konsistentno izdajo pod vodstvom Janjić. Album se izkaže za zrel dolgometražec, ob poslušanju katerega se nam hitiči, ki jih poznamo s špilov, zložijo v sestavljanko mnogih odtenkov umetničinega izraza. 

artwork: m7grafiks