Feel It Records, 2022

V robatem industrijskem mestu Manchester se je od nekdaj kalil postpank prve klase z vsemi svojimi žanrskimi bratci in sestricami, ta tradicija pa se očitno skuša ohranjati še dandanes. V tako imenovani »severni prestolnici« angleškega otoka namreč z eno nogo stoji projekt Freak Genes, ki se mu z novo plato Hologram, izdano pri založbi Feel It, posvečamo v nocojšnji Tolpi bumov.

Zlitina naspidiranega sintpanka, ki se trži pod imenom Freak Genes, je delo dveh majstrov – Charlieja Murphyja in Andrewa Andersona. Svoj glasbeni stroj sta na podlagi večletnih izkušenj v bendih Proto Idiot, Hipshakes in Queasy Pieces kot side job zagnala leta 2016. Od takrat do danes sta vsako leto pridno naštancala plato za plato, in vsaka zase priča o tehnološkem napredku angleškega dvojca – tako v soundu kot v tematiki. Če je prva plošča dua Freak Genes še polna radostnih pankovskih kitar in power pop vzhičenosti, pa je vsaka nova plata na glasbeni teren privlekla več elektronike, sintov, več znanstvenega in računalniškega. Vrhunec elektronske, sintovske revolucije angleškega dvojca tako predstavlja aktualni album Hologram, ki že z imenom naznanja svojo futurističnost.

Plošča se odpre, kot da bi s pritiskom na knof zagnali pozabljen operacijski sistem iz daljne preteklosti druge dimenzije, ki nas iz realnega izkustvenega sveta transportira v polja ničel in enic. Zmes tega informacijskega navala gradijo računalniške sintaže po vzoru starih bendov, kot sta The Units in Nervous Gender, ter moduliran, a skrajno ekspresiven vokal, ki je kanček odmaknjen od človeškega in se zliva z elektronskimi matricami. Iz njih se prebija s primalno agresijo, ki spominja na ravno takšno manijo sintpankovskih legend The Screamers iz poznih sedemdesetih. Sloji klaviatur na trenutke streljajo laserje kot v najhujšem mesarskem klanju med jediji in stormtrooperji, drugič rezko in temačno gradijo tesnobno, anksiozno vzdušje, še najraje pa nebrzdano poplesujejo ob udarcih ritem mašin.

K stvaritvi občutka računalniškega programiranja, rezanja in lepljenja je pripomogel sam postopek nastanka albuma. Andrew in Charlie sta namreč že pred nekaj časa zapustila bazo v Manchestru, in Freak Genes sedaj deluje transglobalno. Charlie se je ustalil na južni angleški obali, Andrew pa je zataval v Bolgarijo, kjer fura še druga stranska glasbena posla. Komade sta tako ustvarjala skupaj, a ločeno. Najprej je delček komada nasnel eden, ga poslal drugemu, ki je prilimal kanček svojega, nedokončano pesem poslal nazaj prvemu in tako dalje, vse dokler ni nastala končna lepljenka trinajstih komadov albuma Hologram. Glasbenika na njem z analogno mašinerijo sintetizirata distopično prihodnost informacijske dobe in digitalnega sveta, s katerim se po znanstveno-fantastičnem pripovedovanju benda vse bolj spaja tudi človek. Človeški um prevzema umetna inteligenca, telo pa se bo s prekodiranjem organskega tkiva v hologram in genskega zapisa v programersko kodo znebilo vsega fizičnega, vsega oprijemljivega. Plošča je zato tematsko tudi prestavljena v digitalen računalniški svet, ki se zaključi tako, kot se je začel – z zvoki operacijskega sistema, ki poganja zaprašene piksle odsluženega računalnika. 

S sedmimi leti delovanja in petimi samosvojimi platami, ki pričajo o širini, o sposobnosti rasti in preobrazbe, Freak Genes svarijo, da ne kotirajo ravno nizko na postpankovski in sorodni sceni, na kateri v navalu konfekcijskih produktov s svojim sintpankovskim magnetizmom ne bi smeli imeti prevelikih težav v bližnji prihodnosti zasesti vidnejšega položaja.