FRED LONBERG-HOLM & PAAL NILSSEN-LOVE: You Can Be Mine

FRED LONBERG-HOLM & PAAL NILSSEN-LOVE: You Can Be Mine

Recenzija izdelka
Fred Lonberg-Holm - Paal Nilssen-Love: You Can Be Mine
17. 1. 2016 - 19.00

Bocian, 2015

 

V svobodnjaškem jazzu in improvizirani glasbi je format dua po eni strani dokaj ustaljen, po drugi pa zaradi širjenja inštrumentarija, ki je nekako stalnica tovrstnih praks, in še bolj zaradi novih tehnik igranja ponuja obilo presenečenj in izzivov tako za glasbenike kot poslušalce. Igranje v duu je za glasbenike lahko kaj spolzek teren, ne le za neizkušene, marveč tudi za tiste, ki imajo za sabo zavidljivo kilometrino, saj je treba skrbeti ne le za usklajenost, temveč tudi za ravnovesje med doprinosoma obeh vpletenih.

Na albumu You Can Be Mine čelista in elektrofonika Freda Lonberga-Holma in bobnarja Paala Nilssena-Lova je že od uvodnih zvokov prve od štirih skladb jasno, da sta oba muzičista še kako dobro pripravljena na zvočni dvoboj in da sta uvodoma izpostavljene bojazni pri tovrstnem udejstvovanju že zdavnaj pustila za sabo. Kako tudi ne, saj imata v svoji bogati zgodovini obilo takih ali podobnih sodelovanj. Norveški bobnar Paal Nilssen-Love se je sploh v zadnjih letih malone specializiral prav za albume v duih, njegov ameriški kolega pa si z njim deli vsaj trio Ballister, ki ga zaokroža Dave Rempis in ki smo ga lahko občudovali tudi pri nas.

Album kot bi z naslovom istočasno meril tako na poslušalca kot na tisto, kar si pred špilanjem drug drugemu na uho povesta glasbenika. »Lahko si moj«, torej – samo prepustiti se je treba ter pustiti odprte slušne in miselne vhode za domišljijo in drznost. Da imata tega »za izvoz«, nas prepričata že s huronskim prvim komadom programskega naslova The Pleasure Principle. Čelist in bobnar usekata tako rekoč v nepredvidljivi in hrupen vrtinec »in medias res«, brez uvoda ali nakazovanja. Neposredno in uživaško soočata svoje inštrumente. Lonberg-Holm pači in izkrivlja zvok čela, ki mestoma spomni na z besno distorzijo popačeno kitaro, Nilssen-Love pa udriha po opnah in zvija činele, kot bi poganjal kak res hud nabijaški rockovski bend.

Nekje na polovici vseskozi dobro umerjene in kontrolirane hrupne medigre se bobni ustavijo, Lonberg-Holm pa glavno besedo za hipec prepusti špikanju in piskanju elektronike. V nadaljevanju albuma pa že tako večkrat ni več jasno razvidno, kdaj slišimo popačene in ojačane strune čela, kdaj pa brbotavo, ihtavo in iskrivo elektroniko. V nadaljevanju, v komadu Control, spet sledita namigu iz naslova skladbe. Zato se ta začne pričakovano počasi, z vijuganjem po strunah in činelah, z drobnimi poki neznanega izvora, s šumenjem in živčnim prebiranjem strun, ki se zdaj prelevijo v neko mikrolestvico in lahne premore, zdaj pa v dromljanje in zategle, hripave piske.

Medtem ko pod vtisom uvodnega energičnega komada pričakujemo podoben premik, ostaja skladba Control, seveda pogojno rečeno, umirjena. Glasbenika se namreč ves čas poigravata z vzorci, zvenenji in šumi, drobita osnovne delce skladbe, ne da bi iz njih prešla v prej slišano konkretno grmenje. Kot bi želela že v dveh skladbah dokazati, da znata kontrolirati tako hrup kot tišino in njune odvode, izpeljave … Pravšnja priprava za naslovni komad You Can Be Mine, v katerem sta si privoščila še več zvokovnih iskanj in niansiranj, nakazovanj in iskrivih namigov, kar nadaljujeta tudi v sklepni skladbi s spet primernim naslovom Nasty.

Če sta nas Lonberg-Holm in Nilssen-Love doslej začarala z zvoki, za katere se je marsikdaj zdelo, da prihajajo iz strojev, imamo pri zadnjem komadu občasno vtis, kot bi bili skrita priča zvokom narave. Pa ne kakega milega valovanja ali romantičnega šumenja v krošnjah, pač pa razbesnelega morja, neukrotljivega viharja, nemirnega hropenja nam neznane zveri. Posledično se tudi zadnja skladba zaradi vtisov neugnanega naravnega toka, ki ga, kajpak, človek ne obvladuje, pač pa le opazuje in beleži, iz sunkovitih vrtinčastih in ostrih linij dokaj hitro izteče v še vedno naelektreno, a vse bolj prevzemajočo tišino in zamolklost.

Tak zaključek albuma se odlično navezuje na njegov udaren začetek in priča o mojstrstvu obeh glasbenikov, ki se ves čas pretanjeno gibljeta med udarnostjo in premišljenim premorom, med melodijo in kakofonijo, med gladkim zvočnim potovanjem in nemirnim zibanjem med njegovimi sestavnimi deli. Kot bi vedela, da nasprotujoči si sili nikoli ne nastopita ločeno, da vsak udarec potrebuje sprejemanje in da mora vsak od njiju zazveneti sam zase, da bi bila lahko eno.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness