Madlib Invazion, 2014

Na plato Piñata, plod sodelovanja dveh precej različnih protagonistov ameriškega hip hopa, Freddieja Gibbsa in Madliba, se je čakalo prekleto dolgo. Vleklo se je še toliko bolj, saj je ravno v času tega čakanja postalo jasno, da iz drugega Madlibovega sodelovanja, ki je še veliko bolj zloglasno, torej iz nadaljevanja projekta Madvillain v navezi z DOOMom, ne bo nič. Po Madlibovih besedah DOOM ni resen in kljub zasipanju z beati, ni zaenkrat naredil še čisto nič.

Ulični "thug" in gangster Freddie Gibbs ima za seboj kar pestro obdobje. Po nikoli izdanem prvencu za založbo Interscope in spodletelem sodelovanju z Young Jeezyjem je po seriji mikstejpov lani le izdal svoj prvi pravcati album ESGN. Odlikujejo ga street cred, ulične zgodbe, s kriminalom prepojene naracije, ki jih ponavadi dostavi v tehnično podkovanem, monotonem slogu, ki zaradi zategovanja določenih besed res spominja na mrtvi kult 2Paca. Madlib je zadnja leta izdal kopico inštrumentalnih projektov, najbolj pa izstopa neskončna serijalka Beat Konducta in megalomanski projekt izpred dveh let, ko je izdal po eno ploščo na mesec. Poti obeh so se prvič prekrižale že leta 2011, dolgometražec pa se je potihem napovedovalo zadnji dve leti. Navezi se predvidljivo, po ustaljenem vzorcu reče tudi Madgibbs, tako kot se je pred časom navezi Jay Deeja in Madliba reklo Jaylib. 

Naslov albuma Piñata izhaja iz Gibbsovih sanj. Sanjal je namreč otroke, ki na vrtu tolčejo po piñati, iz nje pa se vsiplje beli prah. Tako je bil delovni naslov plate Cocaine Piñata, kar so kasneje iz očitnih razlogov skrajšali. In Piñata je še ena plata, ki je nastajala na daljavo. Po pošti. Madlib je Gibbsu dostavil "za osem cedejev" muzike, ta je izbral beate in posnel vokale. Na koncu je Madlib zglancal še nekaj detajlov. Gibbs in Madlib nista v studiu skupaj preživela niti minute. S čimer ni nič narobe. Piñata je namreč Madlibov najbolj zbran, najbolj kompakten izdelek v precej dolgem času. Vezivo albuma so soulerski sempli, največkrat flipljeni precej klasično, sprevodnik beatov pa občasno zaide tudi v smer prog syntha in bolj nenavadnih zvočnih koščkov, ravno toliko, da ne bi postalo preveč monotono. Česar že nekaj časa nismo vajeni od kalifornijskega čarovnika: podlage so dokončane, aranžmaji celo sklenjeni, imajo jasne, konvencionalne strukture. Zvok le redko prasketa. Kar nekaj je tudi skitov, kratkih ritmičnih podtaknjencev, izsekov dialogov iz raznih filmov. Kar Gibbs povzame, da je album v resnici "gangsterski Blaxploitation film na vinilu."

In če je na albumu le kaj preveč monotono, so to Gibbsova besedila. Tehnično v odlični formi Gibbs repa praktično samo o eni temi. Ulici. Repa o tem, kaj je moral delati, da je preživel, z vsemi "na ulici je težko" klišeji. Na srečo ne moralizira in se ne posuva s pepelom. Naredil je pač, kar je moral narediti. Tematsko enoplastnost kriminalnih naracij pa preseka z zlato roko izbrana druščina gostujočih emsijev. Če jih naštejem le nekaj, tu so: Raekwon, Scarface, Danny Brown, Ab-Soul, Earl Sweatshirt. In čeprav tudi gostje ne odprejo resnejšega debatnega krožka, pa dodajo tisti šmek, ki je obvezni dodatek vsake resne raperske plošče. Za konec, kot se šika, dobimo daljši "posse cut" s še eno vrhunsko Madlibovo podlago, ki ne bi mogla biti bolj preprosta in v resnici ni nič drugega kot perfect loop, glasba za ušesa številnih zapohanih fenov. 

Če bi Gibbs le malo bolje poskrbel za zložene rime, če bi se malo bolj potrudil pri tekstopisju, bi bila Piñata zlahka kandidatka za (rapersko) plato leta. Hudo špekuliranje, ki pa v resnici ne pusti madeža. Včasih so pri rapu dovolj že bolani beati in dober flow. Tega je tu ogromno. Predvsem pa je tu Madlib v najbolj artikulirani, konkretni, klasično hiphoperski formi vsaj zadnjih petih let. Nori (in zadimljeni) profesor le ni tako nor.