Hallow Ground, 2020

Zvočna instalacija, narejena za vizualni plošček. Tako prepleteno se zdi sožitje med razkrajajočimi fotografijami Fanny Béguély ter magnetizmom zvočenja hurdigurdista Frédérica D. Oberlanda in vokalistke Irene Z. Tomažin. Kot Béguély globoko posega v fotografski medij, Oberland objestno manipulira zvoke hurdy-gurdyja. Kot Tomažin osvetljuje mračne pokrajine, Béguély prinaša svetlobo v temo.

Petega junija letos je pri švicarski založbi Hallow Ground, med drugim sicer domovanju Marie W Horn, Kali Malone in Marje Ahti, izšel še en izrazito vrhunski plošček. ARBA, DÂK ARBA, zvočna podoba istoimenske ritualizirane fotografske improvizacije vizualne umetnice Fanny Béguély. Ob ogromnih polah fotografskega papirja, ki ga je Fanny preparirala z olji, fiksirjem in razvijalcem, je na poti do končnega, kontrastnega črno-ognjenega rezultata hodila po tanki črti med treznostjo in opijanjanjem. Podobno, kot je to počela Pitija v Delfiju, in popolnoma uglašeno s tem, kar sta Tomažin in Oberland nazadnje dosegla z zvokom.

Dva med seboj zelo različna glasbenika, ki jima za ustvarjanje 44-minutne temačne ambientale ni bilo treba sprejemati nikakršnih medsebojnih kompromisov, sta kot prelivajoče se Fannyjine umetnine svoja zvočna izvira raje prelila kot predrugačila. Elektroakustično dromljanje efektirane Oberlandove lajne se ob robovih niansira v Irenino distinktivno vokalno vzorčenje, v petih med seboj sešitih kompozicijah pa to zvočno sožitje poskrbi za bolj in manj zloveščo narativo.

Poslušalsko izkušnjo pričnemo z največjim zalogajem, skladbo Grotto, torej v majhni, umetelni jami, ki naše čute naravna na izkušnjo, ki ji bomo priča. Visoke frekvence si vzamejo zajeten trenutek, da se z vdihi umestijo v možgansko skorjo poslušalca, preden v svojo družbo zaobjamejo nizkotonske vibracije, ki dokončno prevzamejo še telo. Tako umerjeni se podamo v Ameno, ki nas hipnotizira z uvodno prerokbo, potem pa prevzame jezik, ki se je utemeljil že v prvi kompoziciji. Na plošči nimamo opravka z veliko elementi, razgrnejo se nam namreč praktično na samem začetku, a besedi dolgočasno ali pa monotono kljub temu ne bivata v besednjaku analiziranja vinilke ARBA, DÂK ARBA. Vseobsegajoč zvok, pulzirajoči vdihi in izdihi ter teksturna podobnost med zvočenjem Irene Z. Tomažin in Frédérica D. Oberlanda pač niso preprost zalogaj, ko pa so tako nasičeni s sloji magije.

Popolnoma predani orakeljski meditaciji zdrsnemo v Fumes in se lahko počasi posvetimo sporočilu umetniškega izdelka, ki smo mu priča. Ne da bi se v celoti zavedali, se namreč naenkrat znajdemo v globinah samoraziskovanja, v katerem Béguély proučuje človeško težnjo po pretresanju preteklosti in sedanjosti v želji, da bi se lažje soočili s prihodnostjo in jo užili. Takšna raziskovanja, ki se mojstrsko zrcalijo tudi v zvočnem delu projekta, pa niso enostavna – ne za oči in ne za ušesa. V času, ko se atmosferično in ambientalno glasbovje zlorablja za potrebe masovne potrošnje, je ARBA, DÂK ARBA eden izmed tistih draguljev, ki nas prisili, da smo pozorni, da prisluhnemo in da se zazremo. Brez možnosti, da bi ob poslušanju albuma strmeli v zaključni projekt Fanny Béguély v instituciji Le Fresnoy Studio National des Arts Contemporains, nam preostane le, da pustimo Tomažin in Oberlandu, da odstreta zaveso do naše lastne tesnobe.

Ta univerzalni angst francosko-slovenska naveza prikaže v mučeniški psihedeliji kompozicije Hieromancy, ki odpre vrata zaključni Hereafter. Naša želja po katarzi se tu do neke mere manifestira, saj se vsetelesno potovanje po hadesu človeške duše konča z opazno več svetlobe, kot smo je deležni poprej. Z omejenimi sredstvi se muzičarja žrtvujeta za našo preobrazbo, prebijeta se čez uganke in pasti, ki jima padajo pod stopala, in na tnalu časa izrišeta zvočno podobo nekdanjosti.

Če je Irena Z. Tomažin za RŠ razmišljala o uglasbljanju vizualnega in vizualizaciji zvoka, o medsebojnem intermedijskem transformiranju, lahko RŠ o plošči ARBA, DÂK ARBA razmišlja kot o neizogibni transformaciji. Naj vam pogled v zvok vaših strahov – tekne.