Prisluhnile smo letošnjemu EP-ju Principio del Fuego kontrabasistke, vokalistke, skladateljice in improvizatorke Fuensante, ter EP-ju lasus barrow scenografinje, vizualne umetnice in glasbenice Sare Evelyn.

Fuensanta: Principio del Fuego (GroundUP Music, 2023)

Fuensanta Mendez, interdisciplinarna umetnica, kontrabasistka, vokalistka, skladateljica in improvizatorka mehiških korenin, kot solistka ali pa s svojo zasedbo Ensemble Grande že več let zaseda evropske in tudi neevropske odre. V Sloveniji se je letos mudila kot ena od mentoric novomeškega Jazzintyja. V Amsterdam, kjer biva in ustvarja, se je preselila zaradi študija, nakar je spoznala skupino glasbenic ter glasbenikov in jih povabila v ansambel, s katerim so leta 2020 izdali album Ensemble Grande. Skladbe na plošči vodi okrepljeno ritmiziranje, iz njih veje moč sodobne kompozicije, zapeljujejo s prijetnimi harmoniziranji, dihajo z avantgardnimi prijemi in vseskozi zvenijo zelo organsko.

Podobne vtise vzbuja tudi letošnji debitantski EP Principio del Fuego, ki združuje studijske posnetke nekaterih prvih skladb glasbenice in izkazuje njeno veščino komponiranja že od samih začetnih spoprijemanj z udejanjanjem idej. V enem od intervjujev je Fuensanta dejala, da so »glasovi, bobni, rogovi, ​​godala« kot »različni organi v dihajoči živali, ki si izmišlja koruzna polja, džunglo, porušene kipe, zajtrk«. Ko se to bitje preobraža, izoblikuje venomer nove muzikalne tvorbe, obenem pa se dotika tudi latinoameriških glasbenih tradicij, ki Fuensantinemu ustvarjanju puščajo fusion pridih.

Zvok pričujočega EP-ja pa je bolj neposreden in surov, skladbe so oluščene okrasja, ki ga lahko ponudi soustvarjanje desetine parov rok inštrumentalistov, a so vseeno zvočno bogate. Fuensanta se skoznje nenehoma igra s premori in vdihi. V ospredju je njen glas, pojavijo pa se tudi trenutki, ko posebej do izraza pride čaranje z glasbili, kot denimo v komadu Principio.

Skladbe na pričujoči izdaji govorijo o odraščanju in se spogledujejo s Fuensantinimi spomini na otroštvo, osredotočajo se na izkustva, ki so umetnico opolnomočila in nato – pretopljena v besede – postala osrčja njenih pesmi. Kot pripomni sama, je »poezija srebrno vodilo, improvizacija in tekstura [pa] izvajata«. EP Principio del Fuego prinaša vpogled v skladateljičine začetke in je nekakšen ognjeni krst njenega uveljavljanja v glasbenem svetu.

Sara Evelyn: lasus barrow (samozaložba, 2023)

Prisluhnili smo tudi debitantskemu EP-ju lasus barrow v Walesu bivajoče vizualne umetnice, scenografinje in glasbenice Sare Evelyn Brown, ki je v samozaložbi izšel letos spomladi. Kljub krajši minutaži plošček prodorno, z uglajenim zvočenjem in izrazno jasnino predstavlja monolitno delo glasbenice.

Kakor da bi zalotili vilo med prostočasnim pojkanjem ob vodnem telesu v jami, posejani z oglašajočimi se kapniki, tako nekako nas preseneti Sarin glas v uvodni skladbi siambr. V njenem nadaljevanju sledi ciklično stopnjevanje napetosti, a ne preseže meja pridušenosti, ki zaznamuje vse tri skladbe EP-ja. Te so elektroakustična zmes terenskih posnetkov, zvoka orgel in električnih orgel, sintetizatorja, vokala ter poigravanja s kasetami in tape echom.

Lasus barrow lahko slišimo vzporedno z deli mojstric minimalizma, kot sta Sarah Davachi in Kali Malone, ki komponirata s pomočjo orgel. To kompleksno glasbilo, pri katerem zvok nastaja z nihanjem zraka v piščalih različnih dolžin, je tesno povezano z razvojem samih piščali, v obliki hydraulosa, nekakšnih vodnih orgel, pa je bilo v antični Grčiji prisotno od drugega stoletja pred našim štetjem. Po evropskem prostoru naj bi se orgle začele širiti v prvem stoletju našega štetja. Iz srednjeveških dvorov, kjer so izkazovale razkošje, so se od devetega stoletja dalje naseljevale tudi v cerkve. Vsako od glasbil je posebej oblikovano in izdelano za ugnezditev v specifičen prostor, z ozirom na njegovo akustiko, temperature, vlažnost in dimenzije. Zven tega impozantnega inštrumenta je Saro Evelyn privabil tudi k učenju njegovega uglaševanja in s tem globljega razumevanja orgel.

Po uvodni kompoziciji siambr, iz valižanščine prevedeni kot sobana, sledita še dronovski skladbi ammil in helier, oziroma slovensko številni in pekel. Naslovi skupaj s poenotenim zvočenjem na presečišču elektronike in akustike vodijo po medprostorju, ki zabrisuje meje med resničnostjo in domišljijo. Vse tri skladbe pa medsebojno povezuje tok, ki bi ga lahko pripisali vodi, vse od neenakomernega kapljanja s stalaktitov do silne deroče reke in valov morja. To evocira vprašanja Astride Neimanis, ki utelešenost povezuje z vseprisotno vodo in ki jo zanima, kako nam pozornost na tovrstne povezave lahko pripomore k drugačnemu zamišljanju pravičnosti, skrbi in odnosa do okolja v času vse izrazitejših podnebnih sprememb. Tako tudi plavajoča glasba na lasus barrow, kratkem prvencu Sare Evelyn, vabi k pripoznavanju raznovrstnih povezav sveta in razmisleku o lastni umeščenosti v njem.