Closed Casket Activities, 2023

Mutantska zima brez pobeljenih bregov počasi prihaja h kraju, na ohromelih vejah dreves pa že poganjajo popki listja. Človeštvo kolektivno zaznava, kako sezonska depresija zapušča naša telesa ob prvem melodičnem zvenu vrabca. Da pa se ne bi prenaglili, dotično Tolpo bumov posvečamo še zadnjim krikom zimske beštije in recenziramo najnovejšo amalgamsko ploščo s seznama diskografije zasedbe Full of Hell, album When No Birds Sang. Grajndkorašem iz oceanskega mesta so se zaprti v zatohlo sobo pridružili hrupni rockerji Nothing, skupaj pa sta benda ponudila gnevno vizijo depresije dogodkov po enajstem septembru.

Full of Hell so tako na valovih našega radia kot tudi po svetu ena najmočnejših stalnic eksperimentalne glasbe, in če moramo izpostaviti eno singularno točko, bi bila to njihova neizmerna zmožnost prilagajanja. Ne glede na vrsto sodelovanja smo vedno deležni uravnoteženega izdelka, na katerem hrupna narava grindcora ne preglasi preostalih sodelujočih, temveč postane integralni del večje celote v harmoniji ustvarjanja. Zasedba že vrsto let prakticira ta pristop spojitvenih plošč, ki same po sebi presegajo okvire samostojnih plošč ali EP-jev. Omenimo denimo Ascending a Mountain of Heavy Light, skupni eksperiment z mogotci The Body iz leta 2017, ali pa noise eksplozijo, ki je konceptualno vse začela – skupni projekt Full of Hell in Merzbowa.

Za ploščo When No Birds Sang so v enaki meri kot Full of Hell odgovorni člani shoegaze zasedbe Nothing. Projekt, ki je v veliki meri prerasel ustanovnega člana Domenica Palerma, trenutno sestavljajo člani hardcore zasedbe Jesus Piece in Cloakroom, v tem trenutku sedijo na štirih albumih, največji kritiški odmev pa je povzročila klavstrofobična plata The Great Dismal. Na ploščah raziskujejo vse kotičke noise rocka in od tega žanra odstopajo v enaki meri kot Full of Hell od grinda. Zvočno so prežulili že vse od zadimljenega noise rocka in zvočnih zank pa do minimalističnega spalničnega popa. Ob dejstvu, da je večina izdelkov obeh ansamblov izšla pri isti založbi, Relapse Records, je bilo to sodelovanje praktično neizogibno.

When No Birds Sang benda poveže v zlati sredini, kjer surovost ene zasedbe navdihne rahločutnost druge. S tem se odpre možnost, da se Full of Hell in Nothing skupaj osredotočijo na izpiljenje uglasbitve opustošenja in obupa. Glavni katalizator in navdih za ploščo je namreč fotografija Padajočega človeka, ki jo je leta 2001 z objektivom zajel Richard Drew. Na njej je neznana oseba, večno ujeta v geometriji padca, navidezno suspendirana v kristalnih paralelah severnega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Razlog za padec te osebe ostaja v veliki meri neznan, morda gre za resignacijo ali pa za izbiro med padcem in ognjem. When No Birds Sang je razdeljen na dve etapi – North in South, torej na sever in jug, ki skupaj tvorita dialog med uglasbeno idejo obupa ene in druge strani. Dialog med spokojnostjo padca in neizogibnostjo betona, ki padcu sledi.

Otvoritveni komad Rose Tinted World je odličen primer težkokategornega tona, s katerim se Full of Hell in Nothing poslušalstvu predstavijo. Surov sludgerski uvod stotonskih kitar nas zabetonira že v prvi minuti. Nesramno razvlečen in s krvavimi vokali začinjen uvod se kosa tako s komadi na tej plati kot s celotnim repertoarjem Full of Hell. Sluzast napad po krepkih petih minutah krokanja vokalista Dylana Walkerja postopoma začne hrometi in se izgubi v drugačni obliki zahtevnejše poslušljivosti. Zamenja ga skrbno izbran šunder medijskih poročanj, ki se v značilni ameriški distopični naravi zažira sam vase s postopanjem med razločnostjo in repeticijo, dokler nas šunder in hrup neskončne zvočne zanke ne odplakneta v naslednji komad Like Stars in the Firmament. Skladba predstavlja tipičen izdelek sodelujočega benda Nothing. Izbrane kontrastne in dolge nebesne linije klavirja plastijo drugo na drugo, njihova vezava pa je žametno oddaljeni vokal Domenica. Glasbenik enigmatično pesni o razbitih oknih in neskončnih padcih, ob katerih ima poslušalec čas preizpraševati željo po smrti. Kontrasti se sestavljajo predvidljivo, vendar natanko to predstavlja trenutna obljuba tega sodelovanja. Poslušamo dva pristopa, ki drug drugemu kažeta svoje risbe gorečih zgradb in lastne ideje tesnobe. 

Full of Hell in Nothing torej orbitirata drug okrog drugega že vrsto let, od sorodnih založb do naklonjenosti odstopni filozofiji znotraj lastnih okvirov, njihov prvi skupni projekt pa je pod nadzorom Willa Putneyja, uspel iz trka dveh na videz različnih svetov izluščiti konceptualno bistvo, ki so mu oboževalci obeh skupin tako močno naklonjeni. Skupini sta našli skupno točko v travmatičnem dogodku in z vsemi sebi poznanimi orodji uspeli premakniti ovojnico še malo bolj onkraj znanega v svetu grajnda in gejza.

Navdih za ploščo

Poglobitev v nastanek in filozofijo plošče.