Soundway Records, 2016 

Fumaça Preta imajo poseben talent razfukavanja! Prvič so ga javnosti razkrili leta 2014, ko je pri založbi Soundway izšel njihov debitantski istoimenski album. Z drugo dolgometražno izdajo, ki je letos aprila izšla pri isti založbi, pa dokazujejo, da so svojo ljubezen do, lahko bi temu rekli “kohezivnega kaosa”, še poglobili.

Band Fumaça Preta sestavljajo iz Amsterdama delujoči portugalsko-venezuelski vokalist in tolkalec Alex Figuera, James Porch na basu ter Stuart Carter z moogom in orglami. Album Impuros Fanaticos oziroma nečisti fanatiki je nastajal v zapuščeni tovarni nekje sredi Španije, pa med vudu obredi na venezuelsko-brazilski meji in v opuščeni vojaški bazi na Češkem. Rezultat je osem v portugalščini in španščini petih skladb. Na albumu slišimo psihedelijo, surf, free jazz, heavy metal, fado in vse možne tolkalske ritme Črnega Atlantika. Češnjo na vrhu torte predstavljajo še raznorazni zvočni izleti, ki smo jih sicer vajeni iz glasbenih kulis slabih grozljivk, na tem albumu pa zvenijo prav odlično. Sicer pa je v glasbi s plošče zaznati še močan vpliv brazilskega glasbeno-poetsko-gledališkega gibanja tropicalia in mnoge zappoidne Black Sabbath momente.

Fumaça Preta album otvorijo z Impuros Fanaticos, ki služi kot mehak pristanek v džungli, v kateri se znajdemo z drugim komadom Baldoñero, na katerem slišimo s psihedelijo podmazano mešanico free jazza in metalskih kitarskih rifov. Komad Ressaca da Glória nato že jasno nakaže, kolikšen je vokalni razpon Alexa Figuere.

Fadovskemu Morrer de Amor sledi komad La Trampa, evforičen dvoboj mooga in kitare, katerega ritem narekujejo funana bobni. La Trampa, ki je tudi na našem radiu že bil RŠ hit, je bil kot singel izdan že leta 2015. Žalostni mehkobi komada Migajas sledijo še metalizirana 70-ta z Décimo Andar. Album pa se zaključi s komadom A Serpente, ki v dobrih sedmih minutah na zelo intenziven način povzame raznolikost zvočne krajine celotne izdaje.

Besedilno se album dotika temačnih tem samomora, umorov ... pravzaprav smrti tako ali drugače. Vseeno pa v besedilih mestoma najdemo tudi kakšen humoren, ironičen moment.

Impuros Fanaticos kot celota res je nečist fanaticizem. Spreminjanje ritmov, stilov in neverjetna kameleonska narava vokala Alexa Figuere so včasih tako nenadno pospešeni in gredo v tako nepričakovane smeri, da so avtorico tokratne Tolpe bumov v številnih segmentih plošče pustili popolnoma zmedeno, vendar zmedeno v najboljšem pomenu besede. Samo upamo lahko, da bo trznil tudi kateri od lokalnih promotorjev in Fumaço Preto pripeljal kam v bližino, slišati je namreč, da so tudi koncerti nepozabni.