Furia: Huta Luna
Pagan Records, 2023
Ko smo pred dvema letoma na Radiu Študent prvič nadrobno predstavili poseben, z letošnjim letom dvajset let trajajoči in kljub tej starosti vedno aktualen, mladosten in energičen pojav, ki je Furia, smo zapisali, da ta poljska zasedba iz šlezijskih Katovic vedno preseneti vse širši spekter kulturnikov v tamkajšnjem raznolikem umetniškem udejstvovanju, ne le glasbenikov in poslušalcev njihove muzike, temveč tudi druge plasti družbe, in nismo se zmotili. Na Poljskem in onkraj te – v več pogledih, še posebej kar zadeva širino in kakovost njene glasbene umetnosti – vélike, toda zapostavljene in zlomljene države, recenzenti ocenjevanja nove plošče načenjajo s podobnimi besedami o pretresih in preobratih in občudovanja vrednih izrazih na obrazih ljudi, kadar slišijo novo glasbo Furie. Najbolj pa se od številnih že napisanih besed o novi plošči lahko poistovetimo z mislijo enega od recenzentov, ki je nazorno povzel ustvarjanje te imenitne zasedbe – namreč, da je to album-dogodek.
Poleg tega, da Furia vedno sunkovito zaobrne glave zaradi preobrata v zvoku samem, je to dogodek tudi iz več drugih razlogov. Predvsem ker je njihova glasba vedno odsev zgodovine in trenutnega družbenega stanja in vzdušja na Poljskem, ker so glasbeniki zelo nezgovorni in s tem enigmatično nepredvidljivi, čeprav glasbo ustvarjajo v številnih, žanrsko zelo raznolikih projektih, in ker albume njihova zvesta založba Pagan Records napove tik pred zdajci brez kakršnihkoli žgečkljivih singlov. Tedaj se ne vzdigne le zgornja plast prahu, temveč celi sloji zemljine površine od skalovja do magme. Izid letošnje plošče je odmeval še toliko bolj, ker je Furia po dolgem času in po zadnja leta bolj redkih koncertih nastopila tudi na nekaj festivalih, tako da je morebiti kdo vendarle posumil, da vre nekaj novega, skupaj z izidom pa je založba napovedala tudi za ta bend pravzaprav zelo obilno turnejo, med drugimi skupaj še z enim izstopajočim, mlajšim bendom, ki ga sicer žanrsko morda ne bi povezali s Furio, se pa zagotovo poklopi z njihovo izjemno energijo in družbeno kritiko, s triom Krzta.
Turneja je vredna zavidanja in je trenutno naznanjena zgolj za mesta na Poljskem, a bi je bili poželjivo veseli tudi v nam bližjih krajih, kajti gre za glasbo, ki nedvomno je oziroma mora biti ena bolj ekstatičnih reči, ki jih lahko v življenju doživimo in ki jih nudi tamkajšnja žlahtna glasbena scena. Živa predstavitev nove plošče nas bo bržkone obšla, kar za našo državo niti najmanj ni redkost, če se ozremo po trenutnem koncertnem naboru in naboru zadnjih nekaj let in se ob tem zavedamo, da Evropa v veliki meri ponuja pogosto bolj izstopajoče glasbenice in glasbenike kot angloameriško govoreče državice. Ko že omenjamo te širne institucije, naj povemo, da je bila Furia vedno zelo dobra posredovalka občutij poljskega naroda, pa najsi so bila to rahločutna dognanja o življenju in delu rudarjev, posneta v živo globoko v rudniku Guido, občudovanje melanholije jesensko-zimske Šlezije ali njene gole industrijske praznine ali pa po drugi strani introspektivno premlevanje o smislu življenja, o zgodovini ali poigravanje z glasbenimi strukturami in z obravnavo zgodovinskih dogodkov, podobno kot to počne vizualna umetnost – kar se je konkretno umesilo v primeru Furiine plošče iz leta 2021, ki je bila tesno povezana še s prelomno literaturo in likovno umetnostjo izbranih obdobij poljske zgodovine.
Nova plošča je, malo nejasno, bendov šesti ali pa sedmi dolgometražni izdelek. Predhodna, deloma eksperimentalna plošča W śnialni je primerne dolžine, da smo jo opredelili za dolgometražec, četudi je bila struktura dveh zelo razgibanih daljših kompozicij posebna oblika radijsko-gledališko-glasbene uprizoritve nove-stare (literarno-umetniške) zgodovine in morda za poslušalce prav zaradi tega ni posredovala prepoznavne dolgometražne narave. In sedaj, ko smo se privadili ekstremov v snovanju štirih, v Furii od dveh dekad dobro desetletje istih glasbenikov, Arturja, Namtarja, Nihila in Sarsa, so ti odvrgli zvočno povsem nepričakovano napoved vojne oziroma kar uglasbili vojno stanje, kar pa je v širšem družbeno-političnem kontekstu pravzaprav zelo na mestu. Glasba, ki jo glasbeniki vedno pripravijo z mojstrsko natančnostjo, se razlikuje od vsega, kar smo lahko slišali na njihovih ploščah v zadnjem desetletju. Komadi so neznačilno, toda premišljeno kratki, zelo nastrojeni in zgoščeni. Namtar se ne ustavlja pred nobeno oviro, zato bodo njegovi neumorni blast beati po ljubiteljih zadnjih nekaj plošč morda presilovito udarili. Jedrnat, nepopustljiv ritem tako ustvarja med seboj devet težko razločljivih in težko zapomnljivih komadov, ki sestavljajo prvo polovico uro dolge plošče, album pa sklene deseta skladba, polurna, po boju izpraznjena zvočna pustinja.
Delo zadnjih nekaj let je bilo izrazito zapomnljivo, kar je za ekstremnejše različice metala, kot je black metal, težje izvedljivo, a je Furii to uspelo, četudi z občasnimi prestopi denimo v postrock. Tisti, ki so prisegali na starejši, začetnejši zvok Furie, ki se je napajal iz tradicije norveškega black metala, so najbrž z novo ploščo upravičeno nadvse zadovoljni. Bend se z novo ploščo torej vrača k začetkom, a obenem ohranja zelo pomemben doprinos k širši metalski sceni, namreč izstopajočo uporabo kitare v vsej glasbi tega benda. Slavljeni, gibki kitarist mnogih zasedb, Artur Rumiński, je rife izrazito zamejil, tako da so sporočilnosti primerno zelo trdi, plošča je tudi zaradi tega manj melodična, nekako strožja, kitare pa se nemalokrat stapljajo z bobensko mašinerijo. Osamelih, omamnih kitarskih melodij in upočasnjenih prefinjenih udarcev po bobnih več ne slišimo. Kar pa nekaj skladb ob natančnejšem poslušanju loči med seboj, so nekateri nepričakovani potegi po strunah; v skladbi Na koń! denimo izstopajo kitarski rifi, ki bi jih slišali v kakšnem westernu, v skladbi Idź! morda še najbolj, sicer v zelo kratkih izdihljajih Rumiński ponudi rife, ki smo jih vzljubili na plošči Księżyc milczy luty iz leta 2016, skladba Zamawianie wirujących Sarmatów (czwarte) pa je že močen odsev komadov s plošče Grudzien za Grudniem iz leta 2009.
Nič drugače ni z vokalno interpretacijo na plošči, katere ime Huta Luna ali Železna Luna je vezano na bendovo že omenjeno, najprepoznavnejšo ploščo Księżyc milczy luty, na zadnjo, skoraj rockenrollersko zavijaško skladbo Zwykłe czary wieją in vzklik Katowice – Huta Laura – Huta Luna. Poleg tega, da je bend neprimerljivo bolj redkobeseden in okornejši, tudi ne slišimo več globokega, mamljivega in ob naše uho tesno prislonjenega Nihilovega nagovarjanja, počasnega premlevanja ali dviga k ekstazi. Kadar Nihila, idejnega vodjo, pisca besedil, vokalista in drugega kitarista, tu in tam slišimo samega, ta zamaknjeno narekuje, se ponavlja ali pa predirljivo vpije, še pogosteje pa slišimo grupno udrihanje, vzklikanje vseh članov, kar evocira vzdušje katastrofe, zelo podobno kot to, v sicer hudomušnejšem, poskočnejšem in bolj neposredno kritičnem odnosu do politike in mentalitete velikega dela Poljske počno Gruzja, ki s Furio delijo kitarista Rumińskega. Ni več melodičnih brodenj po zastrti zimsko-jesenski šlezijski pustinji, vzhičenih orgazmičnih vrhuncev in razpuščanj, ni več pripovedi malih ljudi, ostaja samo še ravna postrojenost, nečloveška kompaktnost tega benda, ki udriha z roko v roki s trenutnim duhom tega sveta.
Skozi leta je zasedba razpustila značilno formo black metala in ustvarila pisan nabor glasbe, ki bi jo zlahka mestoma opredelili za neblackmetalsko; tudi bend sam je malo zares, malo pa v hecu, resnosti njihove glasbe navkljub, svoj zvok opredelil za nekrofolk. In če smo zato v zadnjih nekaj letih stopali po nekoliko spolzkih tleh glede tega, kako naj kitarsko glasbo Furie sploh opredelimo, lahko vsaj za glasbo z nove plošče trdimo, da je to brez dvoma black metal in je tudi v tem, kot na vseh ploščah tega benda doslej, vrhunski. Neizprosna plošča za neizprosne čase.
Dodaj komentar
Komentiraj