Prescriptions, 2016

Za 1. maj se spodobi, da vam predstavimo novo ploščo zasedbe Future of the Left iz Cardiffa z obetavnim naslovom The Peace and Truce of the Future of the Left. Gre za trojico glasbenikov, ki so po naključju tudi levičarji in svojo politično usmerjenost tako posredno kot neposredno izražajo tudi v svojem petem studijskem dolgometražcu. Kakor njihov predzadnji album je bil tudi ta financiran s pomočjo crowdfundinga, rezultat pa je trinajst komadov politične nekorektnosti, podprte s hardcore punkovsko agresijo in ščepcem  noise rocka.

V zasedbi svojo vsesplošno jezo do obstoječe družbene apatije in neenakosti kot tudi ljubezen do punkovske tradicije združujeta pevec in kitarist Andrew »Falco« Falkous ter bobnar Jack Egglestone, ki sta oba nekdanja člana post-hardcore zasedbe Mclusky. Pri zadnjem albumu se jima je pridružila še ženska sila, to je izkušena in predana basistka na alternativni sceni Julia Ruzicka.

Nova plošča gotovo zveni najbolj temačno in dinamično ter se po zvoku vrača k predhodnikom Mclusky. Na njej ni prostora za melodične hitiče, temveč za čisto udarnost in odkritost. Plošča je kot taka polna kričavosti, naključnih menjav ritma in pretrganih riffov. Tempo na albumu poganjajo impulzivni bobni in monstruozen bas. Ker pa je bend na zadnjem albumu ostal brez drugega kitarista, pride ta bas še toliko bolj do izraza, še posebej glasno in distorzirano pa zadoni v komadu Running All Over the Wicked.

Brez ritem sekcije muzika Future of the Left gotovo ne bi delovala, vendar pa ni dvoma, da je motor zasedbe njen vokalist, kitarist in pisec besedil Falco. Njegova pojava na odru in smisel za izbiro besed na punk-rockovski podlagi se v zasedbi kaže že na prejšnjih albumih, vendar pa je na zadnjem albumu opazna še večja temačnost in glasnost. Čeprav so besedila polna črnega humorja, pa je njegova jeza popolnoma iskrena. Deluje, kot da bi bil ves čas v boju v ringu ali izven njega in bi namesto s pestmi obračunaval z jezikom. Če bi šlo za borilno veščino, pa to gotovo ne bi bila poduhovljena vzhodnjaška različica, temveč nekaj bolj v stilu Kluba golih pesti. Pred njegovo hudobijo v besedilih namreč niso varni ne angleška kraljica ne njeni princi kot tudi ne njihovi hišni ljubljenčki, njegov odgovor na vsako trivialno vprašanje pa je Merry Christmas!

S svojo kritičnostjo, vsesplošnim vzdušjem na plati in močnim basom nas gotovo spomnijo na svoje sosede iz Bristola, to je pionirje post-punka The Pop Group, ki so nas navdušili z dvema podobnima albuma s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih, pri kakšnih težjih riffih pa gotovo ne moremo mimo asociacije na Queens of the Stone Age ali na momente celo na Melvinse.

Sicer nas takšna zasedba naj ne bi smela presenetiti glede na punkovsko tradicijo Velike Britanije, vendar pa se zdi zasedba Future of the Left vseeno ena izmed izjem, ki napram vsesplošnemu porastu nekakšnih keltskih pijanih različic punka vzdržuje kvaliteto besedil in svoje muzike nasploh. Plata gotovo ni za tiste, ki bi poleg melodije zapeli ob vrčku piva, če pa vseeno ne morete mimo tega, sta izjemi odlična bolj groovy komada Back When I Was Brilliant in White Privilege Blues.

Band bo baje kmalu začel zbirati sredstva za naslednji krajši album, kjer bodo komadi, ki jih niso mogli kontekstualno uvrstiti na zadnjo plato. Upajmo, da jim to hitro uspe, do takrat pa se držimo zadnje plate The Peace and Truce of the Future of the Left, ki je huda in hudobna in kot taka gotovo priporočljiva za večkratno poslušanje. Pa živel 1. maj.