Yes No Wave Music, 2018

Hardcore se je vrnil. In ko rečemo hardcore, imamo v mislih elektronski plesni hardcore, neke vrste podžanr techna, k se je razvil v devetdesetih in takrat tudi doživel svoj vrhunec pretežno na nizozemskih tleh. Hardcore sicer predstavlja tudi skupni imenovalec več podžanrov, med katerimi je za tokratno Tolpo bumov najpomembnejši gabber, s katerim se je vse skupaj pravzaprav tudi začelo. Gabber je nastal v Rotterdamu v zgodnjih devetdesetih, ko so tamkajšnji didžeji pograbili detroitski techno in ga začeli mešati z industrialom ter pohitrili BPM-je. Od začetnega tempa okoli 150 udarcev na minuto pa tudi do 190, pri katerih je gabber omogočil največ zabave in dobre rekreacije. Celo moda se je prilagodila tako hitremu tempu, Nizozemsko je namreč takrat preplavila obritoglava mladina v pisanih trenirkah. Vendar pa se je tak izgled uveljavil bolj iz praktičnih razlogov, kot pa da bi razlog za to bila kaka resnejša politična motivacija. Ob tako hitrem tempu glasbe je bil tudi ples, ki se je imenoval hakken, ples hitre in intenzivne narave, zato ga je bilo veliko lažje izvajati v trenirki, športnih copatih in brez las. Navkljub temu pa je gabber s časom pridobil pridobil tudi sledilce z neofašističnimi prepričanji ter s tem slab sloves. A treba je poudariti, da gabber sam, gabber rejverji in ustvarjalci glasbe v tem žanru v osnovi niso bili neofašisti, kar je veliko producentov tudi jasno izrazilo z antifašističnimi in antinacističnimi komadi. A škoda je bila narejena, uspeh gabberja je zavohal tudi trg, ki je v nadaljnjih korakih iz takšne žanrske slike razvil happy hardcore. Gabber sam pa je za nekaj časa poniknil.

Zdaj pa hiter flash forward v današnji čas, ko elektronska glasba doživlja preporod in se glasbeniki v iskanju navdiha obračajo k najbolj nenavadnim kombinacijam žanrov. V razcvetu pa je tudi tako imenovani sound design, vse več ustvarjalk in ustvarjalcev elektronske glasbe išče nove načine, kako se lotiti dela z zvokom, kako recimo preoblikovati in v nekaterih primerih tudi popolnoma zmrcvariti sample, ki v svoji končni podobi pogosto postanejo popolnoma nerazpoznavni. Prelepo je tudi, kako smo s pomočjo interneta kar naenkrat povezani s celim svetom in lahko tako danes recenziramo ploščo, ki je nastala nekje v Indoneziji, precej kilometrov stran od geografskega izvora gabber muzike in seveda tudi Radia Študent.

Gabber Modus Operandi je projekt dveh Indonezijcev, DJ-ja in producenta Kasimyna ter vizualnega umetnika Icana Harema, ki so ju združile hkratne obsesije s tradicionalno in sodobno indonezijsko glasbo, chicaškim footworkom, grindcorom in hrupom. Njuno sodelovanje se je začelo pred komaj dobrim letom, a je tako produktivno, da sta že oktobra lani izdala svoj prvi album Puxxximaxxx pri indonezijski spletni založbi Yes No Wave Music. Letos pa so ju v svoj program uvrstil tudi organizatorji berlinskega festivala CTM, ki ju je za nastop umestil v Berghain na večerni dogodek, v sklopu katerega bi moral nastopiti tudi legendarni Venetian Snares, ki pa je zaradi polarne zime žal obtičal v Ameriki in odpovedal svoj nastop. Gabber Modus Operandi sta v Berghainu postregla z enim izmed vrhuncev letošnjega festivala in dejansko je bil prav njun tamkajšnji nastop glavni povod za tole recenzijo. 

Ko poskušamo govoriti o Gabber Modus Operandi, bi skoraj lahko začeli z svarilom pred visoko vsebnostjo mešanja žanrov in elementov iztrganih iz različnih kultur, saj sta navkljub temu, da smo ju gledali v meki elektronske glasbe, izžarevala močan - recimo temu - Slipknot vajb. Zasluge za to gredo predvsem Icanu Haremu, on je namreč tisti, ki drži v rokah mikrofon in izvaja raznorazne ekscesne akrobacije po odru oziroma po mizi, ki je na odru, medtem ko se Kasimyn le hudomušno nasmiha izza svojega laptopa, zadovoljen ob pogledu na norijo v publiki, ki poskuša dohajati intenzivne BPM-je, ki neusmiljeno bezljajo nekam tja nad 190. Tako je v dobri uri tale nič hudega sluteča recenzentka doživela svoj gabber krst in postala eno z vsemi gabber rejverji tega sveta.

V dneh, ki so sledili, smo nato obsesivno poslušali plato in z veseljem ugotavljali, kako zelo spreten producent je Kasimyn, plošča se namreč ponaša z veliko kompleksnejšo glasbo od tiste v izvirnih oblikah gabberja. A to je nemara le posledica tega, da je gabberjev hiter tempo le ena izmed sestavin plošče Puxxximaxxx. Ogromno k razpoloženju le-te prispevajo tudi sampli tradicionalne indonezijske glasbe in intenzivni energični vokalni vložki Icana, zaradi česar plošča na mestih deluje tudi precej mistično. K mističnemu vzdušju svojih pet centov doda tudi videospot za zadnji komad z albuma Dosa Besar, ki je sestavljen iz posnetkov tradicionalnega ritualnega plesa jathilan, ob katerem naj bi plesalce obsedli duhovi in jih pognali v trans, v katerem se nato vpleteni vedejo kot živali. Nam, tukajšnje kulture prenažrtim zunanjim opazovalcem, pa v hecu vse skupaj izpade, kot da bi plesalci pojedli kako preveč LSD žabo za kosilo.

Plošča Puxxximaxxx je vsekakor izjemno intenzivno popotovanje, ki nam z združevanjem vplivov različnih kultur, za katere si ne bi mislili, da so na ta način kompatibilne, odpira um in čakre. Glasba je brutalna, a hkrati zelo nežna, iz obscenih perkusij, katerih BPM-ji se dvignejo tudi nad 200, namreč prehaja tudi v povsem ambientalne zvočne pejsaže, denimo v komadu Pariah. V komadu Goraxxx nas kotaleči se basi in bobni zapeljejo proti občutju transa, pridruženi vokali Icana Harema pa takšno izkušnjo le še poudarijo. Gomazeča industrial balada Pukat Harimau 2000 nas privede še do zadnjega razodetja, že omenjene kompozicije Dosa Besar, kar v grobem prevodu pomeni velik greh.

Velik greh bi bil sicer predvsem, če si vsi, ki se smatrate za količkaj ljubitelje elektronske glasbe, ne bi zagotovili plošče Puxxximaxxx za svojo zbirko in če je ne bi na redno umeščali v svoje playliste.