GALLON DRUNK: The Road Gets Darker from Here

Clouds Hill, 2012

Gallon Drunk, kultno prezrti britanski alter p(s)ihači, nadaljujejo po lanskoletni smrti basista Simona Wringa kot trio in se predstavljajo z albumom The Road Gets Darker From Here. Bend, ki se je na rock radarju pojavil že nekje leta 1990 še vedno divja kot nevihta, iz njegovih tulečih kitar švigajo strele, ritem sekcija pa v stampedu mendra vse pred sabo. Šizofreni desno in levokrilni napadi klaviatur oziroma saksofona so včasih že kot kaplja čez rob lonca Gallon Drunk, polnega kipečih zvočnih sestavin. Po opisani instrumentalni postavi bo poznavalcem benda takoj jasno, da se primaren glasbeni izraz ni spremenil in da se tudi naslov albuma The Road Gets Darker From Here v končnici izkaže za malce pretiranega. Ker če kdo, potem so Gallon Drunk že v preteklosti znali pokazati hudiča, pričarati temačne nianse z valečo meglo prežetega londonskega undergrounda, kjer za šankom zadnje zakajene beznice srečate Toma Waitsa, Jack Razparač pa tava naokoli z walkmanom, v katerem je kaseta z izbranimi deli Gallon Drunk.

Lahko pa bi rekli, da se je zvok njihovega obskurnega žanra -  swamp bluzerskega rocka na londonski način, z variacijami, ki segajo od punka do jazza – na novem, pravljičnem sedmem studijskem  albumu zopet približal njihovim najboljšim izdelkom iz sredine devetdesetih let, kot je album In The Long Still Night recimo. Frontman, kitarist in klaviaturist James Johnston, ki je tudi edina zvezda stalnica zasedbe od ustanovitve, je svojčas igral kitaro pri Nick Caveovih The Bad Seedsih, katerih zvok je še najbolj primerljiv z Gallon Drunk. V štiriletnem prepadu od zadnjega albuma Gallon Drunk - The Rotten Mile pa je sodeloval tudi z Lydio Lunch in se eksperimentalno udejstvoval pri nemških krautrockerjih Faust. Posledično temu je za destilacijo zvarka The Road Gets Darker From Here izbran analogni studio Clouds Hill Recordings v Hamburgu, prvič pa so Gallon Drunk uporabili pomoč producenta. Johann Scheerer je s svojimi prijemi in efekti albumu dodal pridih živega albuma in do zadnje špranje zapolnil že tako bogato zvočno podobo benda. 

Uvodni komad You Made Me izbruhne kot studenec izpod skale, kot studenec, ki pa ni ne bister, ne hladen, pač pa deroč, mudhoneyevsko moten in grindermanovsko vroč. Distorzirani težki riffi in metalski udarci bobnarja Iana Whitea nakazujejo, da se jeza še ni polegla, in da se bodo surovine v nadaljevanju še kako predelovale. Nivo podivjanih močvirskih voda New Orleansa je zopet dosegel kritično točko, oboževalci vroče prodajanih The Black Keys pa so prrrrrestrašeni ob umazani prezentaciji surove, dark strani bluesa. Dozo nihilističnih besedil punkersko psychobillyjevskega  lunatika Johnstona podpira desettonska masa zvokov klaviatur in hipnotičnega saksofona multi inštrumentalista Terryja Edwardsa, ki obskurno dokončno zavije v temo ali pa osvetli temačno stran zakona londonskih ulic. Vsa ta masa se sprosti in leti na vse strani v sonično-stoogeovskem Killing Time ali pa eksplodira na krilih vudu bobnanja v rokavu lenih klaviatur blues boogie mešanice na način Jona Spencerja - v The Big Breakdown. Opozicija ima pravico do glasu tudi v tvorbi, kot je Gallon Drunk. Kontrolira z verige strgano silo v mirni baladi Stuck In My Head, ki je svoje mesto našla na sredini plošče, nežni vokal Marion Andrau iz skupine Underground Railroad pa moč dokončno kanalizira, ko bistre solze izpirajo zbrane grehe v psihotičnem The Perfect Dancer, ki ugasne luči albuma, ko bistre solze polžje polzeče padajo in kalijo nedotakljivo umazanost močvirja.