Nocoj bomo potovali na relaciji Finska–Brazilija. Dva benda z dveh koncev sveta, ki ponujata brzinsko hrupovanje. Tolpo bomo začeli z mladimi Finci Galvanizer in jo zaključili z enim izmed najbolj aktivnih brazilskih bendov, Surra!

Galvanizer: Prying Sight of Imperception (Everlasting Spew Records, Me Saco Un Ojo Records, Headsplit Records, 2021)

Recenzijo začenjamo na severni polobli, kjer najdemo finski trio Galvanizer. Poslušali bomo njihovo drugo ploščo Prying Sight of Imperception, izdano na vinilu pri angleški založbi Me Saco Un Ojo Records, na CD-ju pri Everlasting Spew Records iz Italije, za ameriški trg pa je poskrbela založba Headsplit Records, ki je album izdala na kaseti. Galvanizer skupaj igrajo že desetletje, čeprav gre za mulce v zgodnjih dvajsetih. Njihov talent smo prvič zaznali na izdaji Horrid Tales Of Death iz 2015, ki je imela vrhunsko svinjsko demo kvaliteto. Iz surovosti smo razumeli, da bend skuša zveneti kot skandinavske deathmetalske zasedbe, in pri njih slišali predvsem vpliv finskih kultnežev alla Abhorrence ali Sentenced. Na prvencu Galvanizer, plati Sanguine Vigil, ki je izšla pri istih založbah kot danes obravnavana plošča, pa že slišimo bolj dodelan zvok in tudi novo formo benda. Album nam ponudi njihovo interpretacijo deathgrinda s konca 80-ih ter začetka 90-ih in je nedvomno eden boljših prvencev leta 2018.

Prva stvar, ki nam je vlila upanje oziroma nas prepričala, da bo nova plošča odlična, je bila naslovnica. Ta je videti kot naslovnica plošče kakega benda z začetka 90-ih, ki je izšla pri Earache Records. Ko ploščo poslušamo, pa jo lahko umestimo prav v to obdobje. Lahko bi rekli, da ne gre za nič novega ali posebnega, a glasba na Prying Sight of Imperception doseže natanko ta nostalgični moment oziroma v nulo zadane zvok in kompozicije tistega obdobja. Galvanizer spretno kujejo zabavne deathmetalske riffe, ki so lahko bolj melodični ali pa ritmično razgibani. Po drugi strani imajo klasične grindcorovske prijeme, pri katerih se bend močneje osredotoči na funkcionalnost kitarskih riffov. Torej ni tako tehničen in je usmerjen predvsem v hitro bobnanje ali pa v klasične grindcorovske intermezze, ko se vse skupaj upočasni, da lahko ponovno eksplodira v drveče blast beat bobnanje. Že na plošči  Sanguine Vigil smo najbolj uživali v redkih melodičnih riffih, ki so bili včasih tudi upočasnjeni in so tako spominjali na klasične riffaže Bolt Thrower. Ta element je na novi plošči bolj prisoten, vendar v skladbah še zmeraj odigra vlogo finese. Galvanizer vzamejo predvsem najbolj zabavne značilnosti uporabljenih žanrov in se ne obremenjujejo s tem, da določeni deli zvenijo zelo podobno klasičnim grind ali death bendom.

Prying Sight of Imperception je tako plošča, ki se osredotoča na zabavne elemente omenjenih žanrov, kar izkusimo pri poslušanju. Nenehno opažamo asociacije na kultne bende, kot so Terrorizer, Carcass, Assück itd. Vseeno pa so skladbe tako razgibane, da jim lahko pripišemo nekaj izvirnosti, čeprav je Galvanizer ne iščejo. Nudijo nam zabavo in to je tudi vse, kar danes potrebujemo.

Surra: Ninho de Rato (Läjä Records, 2021)

Po finskem deathgrindu se bomo zdaj osredotočili na enega najbolj nabritih brazilskih bendov na sceni. Surra imajo dolgo zgodovino in izjemno delovno etiko. Njihov novi izdelek Ninho de Rato, ki je izšel v digitalni obliki pri Läjä Records, trio iz Santosa tokrat prikaže v bolj temačni podobi. Še zmeraj gre za izredno hiter thrash punk, a z bistveno večjo dozo crusta in občasnimi death ali black prijemi. Vse to pa se zgodi zelo organsko in bend obdrži svojo thrashersko formo. Plošča nedvomno odraža trenutno brazilsko realnost, ki se ves čas slabša, kjer je dno vedno globlje in upanje na boljšo prihodnost vedno bolj oddaljeno. Tako lahko slišimo skladbe proti Bolsonaru ter o brezupni socialni situaciji in celo nekaj sarkazma do realnosti, ki jo živijo.

Surra so genialen bend predvsem zato, ker so v osnovi klasičen brazilski thrash punk, vendar jim uspe vključiti toliko različnih riffov iz različnih ekstremnih žanrov, da moramo album Ninho de Rato večkrat poslušati, da jih sploh zaznamo. Zato je plošča trenutno najbolj razgiban izdelek tria. Pomembno dejstvo je, da slišimo dvanajst komadov v manj kot desetih minutah. Histerije smo torej deležni od začetka do konca. Album bomo predvajali v celoti in končal se bo, preden se boste zavedeli, da se je zares začel.