Warner Bros., 2012

V prvem delu svoje glasbene kariere je Gary Clark, Jr. zgradil podobo vrhunskega mladega izvajalca klasičnega električnega bluesa in ritma in bluesa. Njegov izjemni talent je zgodaj prepoznal lastnik kluba Antone’s, razvpitega bluesovskega placa v Austinu, rojstnega mesta Garyja Clarka, in mu ponudil oder, na katerem je lahko redno nastopal pred občinstvom, ki rado posluša blues. Leta 2005 je Clark objavil prvi album, naslovljen Tribute,  nato pa je leta 2008 sam produciral kar dva albuma, 110 in Worry No More. Leta 2010 je nastopila prelomnica v njegovi karieri. Na EP-ju Gary Clark, Jr. je posnel osem stilsko raznovrstnih pesmi, med katerimi je bila tudi sijajna, enkratna, tako rekoč neponovljiva Bright Lights, orjaška tridimenzionalna bluesovska skladba, ki je v sodobni bluesovski govorici orisala ljubezensko melodramo sredi modernega kozmopolisa. Skladba Bright Lights je Clarku odprla vrata k drugemu delu kariere. Zdaj je njegov talent prepoznal še Eric Clapton in ga povabil na stadionski festival Crossroads, na katerem je več desettisočglavo množico navdušil s svojim prepričljivim nastopom in skladbo Bright Lights. Opazila ga je založba Warner, ki je v njem videla avtentičnega bluesovskega izvajalca, ki lahko presega žanre in lahko nagovori občinstvo, ki uživa v hip hopu in v The Black Keys. Warner Brothers so pesem Bright Lights ponovno objavili na novem EP-ju, ki je vzbudil precejšnje zanimanje ameriške javnosti za čudežnega bluesovskega kitarista in  je ustvaril most do prvega albuma za velikanko.

Zaradi enkratne skladbe Bright Lights se je od albuma Blak and Blu pričakovalo zelo veliko, a pomnoženega učinka te skladbe album, logično, ne premore. Gary Clark, Jr., ki ga po stilu igranja pogosto primerjajo tako z Jimijem Hendrixom kot s Steviejem Rayem Vaughnom, na albumu Blak And Blu igra številne žanre - od bluesa, blues rocka, psihaldelije, soula, rock'n'rolla vse do hip hopa, ampak občutek, ki ostaja, je, da Clarku tokrat manj uspeva staliti žanre in sloge v eno gosto, všečno in nalezljivo zmes, kot pa preprosto prepričljivo zložiti razne stile pesmi na skupen jedilnik. Kakorkoli že, osrednji povezovalni člen med ostrimi in tudi glasnimi skladbami ter na drugi strani nežnimi baladicami srednjega tempa je Clarkov soulovski vokal, ki se naslanja na svileno dediščino Marvina Gaya in ki bo z leti postal samo še bolj izrazit. Nocoj bomo poslušali izbor pesmi s tega dolgega in sočnega albuma.

Začenjamo z gladkim in plesnim soul garage rockom, Ain't Messin 'Round, v katerem Gary izjavi: “Ne verjamem v konkurenco, meni ni nihče podoben,” na trdni ritmični podlagi kitara lepo fuzzira, pihala pa dajejo dobro tempirane poudarke. When My Train Pulls In je počasen, dolg, težek in magnetičen psihadelični blues rock, s kar nekaj kitarskega revolveraštva. Sledi fin, naslovni soul hip hop Blak and Blu, nato pa ponovno posneta Bright Lights, ki izvirnemu posnetku sicer ne doda ničesar, odvzame pa mu spontanost prve izvedbe. Travis County je speven rock’n’rollič v slogu Chucka Berryja, nato pa bomo preskočili hip hop the Life, kravitzovski rock Glitter Ain’t Gold ter heavyjaško Numb, nato pa padli naravnost v objem sladkega, šampanjskega soula Please Come Home, ki sta jo s producentom Robom Cavallom olepšala tudi z godali. V njej Gary blesti tako v vokalni izvedbi kot v kitarski solo točki v tradiciji Alberta Kinga in BB Kinga. Things Are Changing je lepa moderna soul rock balada, ki bi jo lahko izvajali tudi The Black Keys, Third Stone from the Sun/If You Love Me like You Say povezuje skladbi Jimija Hendrixa in Little Johnnie Taylorja, preskočili bomo You Saved Me in pristali pri zaključnem, suverenem akustičnem bluesu Next Door Neighbor Blues, v katerem Clark z lahkoto razkaže resnično bluesovsko veščino.

Blak and Blu je v svojem celotnem trajanju, ki sega nekih deset minut čez uro, preveč ambiciozno zastavljen album, ki želi neposredno nagovoriti preširok glasbeni okus – od hardrockerjev in celo retrometalcev do hiphoperjev in soulpoperjev. Izbor, skrajšan na petdeset minut, ki ga bomo slišali nocoj, pa o samosvoji glasbeni viziji Garyja Clarkja, Jr.-ja pove vse. To je lep, raznovrsten, temeljit, sijajno posnet in gladko odigran album zelo sposobnega glasbenika, katerega najboljša leta so šele pred njim.