GAS: Narkopop

GAS: Narkopop

Recenzija izdelka
30. 4. 2017 - 19.00

Kompakt, 2017

 

V tokratni Tolpi predstavljamo sveže natisnjen dokument nemške elektronske legende in njegovega povratka na sceno. Saj pravzaprav je niti ni nikdar zapustil – producent Wolfgang Voigt je bil v zadnjih petindvajset letih zaslužen za vsaj sto petdeset različnih albumov pod vsaj tridesetimi različnimi psevdonimi in v njegovem katalogu težko najdemo letnico, ki je ne zaznamuje glasbeno udejstvovanje –, a povsem razumljivo je, da bo najširše zanimanje poslušalstva požela prav vrnitev k legendarnemu projektu Gas s konca prejšnjega tisočletja.

S serijo Gas je Voigt svoje ime vklesal na seznam vplivnih dejavnikov elektronske glasbe. Pridušena berlinska tehnaža, izkoreninjena iz urbanega in umeščena v ruralno okolje, je že v svojih prvih iteracijah veljala za ključni komplement področju ambientalne godbe. Na papirju je osnova zelo preprosta: kombinacija bujnih sintetiziranih in godalnih zvočnih odej, ki jih v zraku drži pulzirajoč, štiričetrtinski bas. A celota se zlije v presenetljivo evokativne zvočne situacije, katerim je leta 2000 izdani album Pop našel bolj uglajeno izvedbo, v zadnjih 17 letih nabrani prah pa z njih letos odpihne najnovejši dodatek Narkopop.

Že samo ime kaže na navihano samozavedanje o celotni zvočni podobi projekta. Narkopop seveda na prvi posluh ne odstopa od grobega kalupa serije, pač pa na njegov razvoj kažejo korenite, a prikrite spremembe. Bolj kot za nadaljevanje serije bi ga lahko označili za ponovno interpretacijo vzpostavljene tradicije. Predvsem je opazen premik pozornosti od gonilne sile basovskega kicka, ki je hkrati predstavljal ogrodje, proti prej omenjenim rjuham zvoka, ki so v tokratni različici bolj v ospredju. Te plasti so tokrat organsko ojačane z bolj bogato orkestralno izvedbo, večjo vlogo kot prej pa igra tudi tonalnost. Očitno je, da je Voigt več časa posvetil teksturam in njihovemu prepletanju kot pa ritmiki, ki je ostala precej meglena oziroma pogosto celo umanjka. Poleg tega se ta melodično-harmonični del nekoliko odmakne od lahkotnosti, nakazane na albumu Pop, in za svoja vzame bolj preteča razpoloženja, kakršna bi morda lahko našli na drugem albumu v seriji Zauberberg.

Kljub vsej tej megleni ambientali pa je na albumu Narkopop mogoče opaziti izrazito jasnost, tako v smislu glasbe same kot ob dejstvih tehnične izvedbe. Vsak od komadov gre povsem v svojo smer in ima izrazito svoje razpoloženje, urejeni pa so v skorajda pripovedni vrstni red. Razpon teh razpoloženj je kljub tehnični podobnosti presenetljivo širok, odsotnost kakršnih koli motečih osprednjih elementov, na primer solo inštrumenta ali, bognedaj, vokala, pa poslušalcem prepusti obilo manevrskega prostora za interpretacijo. Hkrati album nadaljuje z urejeno vizualno podobo serije: enobarvna naslovnica, ki prikazuje fragment gozdne flore, minimalne oznake in le številčno poimenovanje komadov. Tako je morje razpoloženj, ki jih poslušalec lahko najde na albumu, uravnoteženo s tistim tipičnim nemškim redom, ki serijo drži skupaj. Ta dvojnost pa je ključna tudi za splošno ikonično zimzelenost celotne serije Gas, ki tudi z novo izdajo še nima, a verjetno tudi ne potrebuje zaključnega poglavja.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.