Gašper Drev: Sticky Cheese

samozaložba, 2022

Kot spevno, lirično in milo bi lahko opisali melodijo trobente Žana Cesarja, ki otvori album Sticky Cheese, električnega kitarista Gašperja Dreva. Na njegovem drugem albumu se avtorju poleg Cesarja pridružijo še tri dobro poznana imena domače jazz scene, Samo Šalamon, Aleš Vunjak in Cene Resnik. 

Plošča Sticky Cheese predstavlja precejšen odmik od Gašperjevega prvenca Sanje, na katerem se pokaže v kantavtorsko rockerski vlogi. Ob poslušanju debija bi si težko predstavljali pot, po kateri se je podal na Sticky Cheese, saj velikokrat poslušamo jazzerje, ki se po študiju vržejo v hiphop, rock ali nenazadnje tudi pop, veliko redkeje pa imamo možnost doživeti obratno, primarno nejazzovskega glasbenika, ki ustvarja tako glasbo. Eden takih primerov iz glave je morda Resavoir, sicer bolj hiphopersko jazzovski projekt Willa Millerja iz indie zasedbe Whitney. 

Drev na Sticky Cheese pa vendar postreže s precej bolj standardno in tradicionalno godbo kot Miller na Resavoir. Slišimo lahko vse od bluesa na Joyous Travel, balad Pulped Waltz in Quite Cloudy do sodobnejše kompozicije, kot je Sticky Cheese. Veliko je torej različnih kontekstov, v katerih se lahko gostujoči improvizatorji prebijejo v ospredje in pokažejo svoje unikatne ideje. A to se izkaže kot spolzko področje za Gašperjevo lastno igranje. Uporabljen ton je tekom komadov homogen, vendar ni nič posebnega. Igranje torej že na ravni samega zvena deluje identično v vseh kontekstih skladanja. Kar nekaj velikih improvizatorjev seveda poseduje lasten prepoznaven zvok inštrumenta, a kljub temu Drev zveni le povprečno ok.

Nadalje se moramo dotakniti samega improviziranja. Gašper ni niti pretirano točen niti pretirano inovativen z glasbenimi idejami, ki jih napleta v improvizaciji. Pri komadu Sticky Cheese se recimo pri solu zdi, da gre prej za malo bolj swingano nudlanje kot za dejansko informirano igranje v formi. Podobno je na komadu Joyous Travel, ki je povrhu vsega še preprosta blues forma, ki sicer dopušča, vendar ne zahteva veliko menjavanja uporabljenih lestvic ali arpeggiov. Po drugi strani se Gašper vseeno izkaže vsaj kompozicijsko močan in prav tako je občudovanja vredna zasedba, ki jo je zbral za projekt. Opozorimo na skladbi The Opening Piece in Quite Cloudy, ki na podlagi svoje čutnosti in izvedbene interpretacije nedvomno izstopata. Morda gre za resnost ali zrelost, vendar pride do občutne spremembe tako na atmosferični kot tudi na zvočni ravni. 

Vprašanje, s katerim se bližamo koncu te recenzije, je, kaj je bil pravzaprav Gašperjev namen izdaje albuma Sticky Cheese. Vsaj v ljubljanski srednješolski jazz skupnosti je lahko pritisk na posameznike tako velik, da ti redkeje posnamejo lastne albume, dokler niso že nekje daleč v tujini, dovolj daleč stran od profesorjev, da se jim spet zazdi, da imajo s svojo avtorsko glasbo svetu kaj za ponuditi. 

Za Dreva se zdi, da deluje mimo formulaičnega akademskega prostora in s tega vidika pozdravljamo njegov podvig, čeprav kot improvizator morda še ni najbolj zrel. In kljub potencialni samonamenskosti albuma, v smislu da se lahko ustvarjalec sedaj v svojem portfoliju lahko pohvali še z jazz albumom, na njem slišimo nekaj zanimivih kompozicij, kar nedvomno nakazuje na potencial skladatelja, za katerega upamo, da se bo še naprej razvijal.