samozaložba, 2021

Kot strela z jasnega nas je pred dobrima dvema tednoma zadel nov album vsestranskega slovenskega glasbenika in producenta Gašperja Letonje, dobro poznanega kot kitarista in spremljevalnega vokalista postmetal zasedbe The Canyon Observer, člana avdiovizualnega kolektiva Marta Fakuch, producenta elektronske glasbe pod imenom Warlord Chipmonk ter nenazadnje tudi kot avtorja filmske glasbe.

Album Ivy, ki mu v današnji Tolpi bumov namenjamo pozornost, ni podoben ničemur, kar smo pri njem poprej že slišali. Mimogrede, izdajo ste v celoti odigrano že lahko slišali na valovih Radia Študent v oddaji Afterparty. Sicer smo se do sedaj pri Letonji že naučili pričakovati precejšnjo glasbeno širino. Že samo z zasedbo The Canyon Observer so z vsako izdajo nakazali nova izhodišča eksperimentacije znotraj ekstremne godbe, kaj šele če govorimo o ustvarjalčevem glasbenem izrazu znotraj elektronskega projekta Warlord Chipmonk, s katerim se giba med IDM-om, dark ambientalom, dronom in noisom. A s ploščo Ivy udari iznenada in iz povsem nepričakovane smeri, čeprav nas to niti ne bi smelo presenetiti, vsaj ne v raznolikosti znotraj njegove diskografije.

Ploščo bi v grobem lahko opredelili z oznako folk rocka, saj vsebuje elemente obeh žanrov, a tisto, kar jo zares definira, ne sodi striktno ne na polje folka ne rocka, ključen je eksperimentalni moment. Pristopa Letonje zagotovo ne moremo metati v isti koš s klasiki folk glasbe, na primer z Bobom Dylanom, niti z njegovimi sodobniki, čeprav smo že nekoliko bliže temu, saj se glasbeniki, kot so King Dude, Chelsea Wolfe in Marissa Nadler, tudi sami spogledujejo s spajanjem več žanrov in z eksperimentacijo. Na plati se zagotovo sliši vplive zasedb, ki jih je avtor sam omenil v krajšem intervjuju. To so Devendra Banhart in 16 Horsepower, ko smo že omenili slednjega, pa seveda ne moremo mimo projektaWovenhand. Ivy odlikujeta katarzična intenziteta kitarskega brenkanja, ki nas hitro spomni tudi na kakšno divjo balado zasedbe Corrosion of Conformity, ter sama dinamika zvočne naracije, ki je sicer značilnejša znotraj žanra improvizirane muzike. Dober primer takšnega impro vpada je recimo edina instrumentalna skladba Battle of the Idiots z izjemno povednim naslovom, kjer se avtor poigra z mešanjem stilov brenkanja in zraven vplete še zvoke drugih instrumentov.

Po drugi strani pa vprašanje, ali Ivy sodi v folk rock zapuščino ali ne, ne obstaja. Oznako potrjuje sam koncept albuma, ki ga opisuje kot zbirko grotesknih zgodbic o ljudeh, ki se znajdejo v zapletenih situacijah, v katerih se običajno iz oči v oči srečajo s smrtjo. Ena izmed takih zgodb, o kateri govori prva skladba Crimson Soil, je resnična zgodba gospoda, ki je skušal v času vojne svoje otroke prepeljati iz Karlovca v Zagreb, a se je pot zapletla, saj jim je sredi vožnje počila guma. In to se seveda ni zgodilo nikjer drugje kakor ravno sredi vojnega območja. V podobni maniri se tudi v nadaljevanju še naprej nizajo bolj melanholične kot humorne zgodbe, katerih motiv je prevpraševanje smiselnosti političnih smernic in ideoloških prepričanj ter medsebojnih odnosov v trenutno sila razdvojeni družbi.

Ivy sestavlja sedem skladb v skupni dolžini sedeminštirideset minut. Ena izmed osvežujočih značilnosti albuma je med drugim zahteva po naši predani pozornosti, saj je sama intenziteta brenkanja skupaj z narativo izdaje, ki jo s pomočjo svojega vokala izjemno čutno sporoča Letonja, enostavno preveč domača, da bi ji lahko zaprli vrata. Velik del tega, kar vpliva na to značilnost, se zagotovo skriva v besedilih, ki glede na intenziteto igranja muzike zvenijo precej osebno. Na tem mestu ni odveč niti misel, da morda ne gre za naključje, da se je avtor prav pod ta projekt podpisal s svojim lastnim imenom: Gašper Letonja.