Brainfeeder, 2020

Evo, poletje se končuje in mi bomo v tolpi poslušali Genevieve Artadi z albumom Dizzy Strange Summer. Plošča, ki šteje 16 komadov, je njena prva izdaja pri losangeleški založbi Brainfeeder. Pred tem je Genevieve sama in z različnimi bendi izdala že kar nekaj albumov, vendar pa je k izdajam do sedaj pristopala na svojevrsten DIY način. Šolana jazz vokalistka je do sedaj sodelovala s kar nekaj velikimi imeni na sceni, kot so Snarky Puppy, Pedro Martinez in Louis Cole, ki je med drugim tudi njen kreativni partner in drugi tekstopisec za zasedbo Knower, s katero sta leta 2018 nastopila v Kinu Šiška. 

Genevieve je album Dizzy Strange Summer v divjem letu 2019 spisala in sproducirala sama, nato pa zbrala ekipo glasbenikov, s katerimi ga je posnela. To so med drugim Jacob Mann, Louis Cole in Sam Wilkes, ki delujejo v okviru iste scene kot Jack Conte - tega se morda spomnite iz zasedbe Pomplamoose ali pa ga poznate kot direktorja platforme Patreon. Vsi našteti se ponašajo z izdelano prezenco na družbenih omrežjih in tudi izdajajo stilsko podobno glasbo, ki bi jo morda lahko opisali kot nekakšen sodoben klubski postjazz. 

Značilnost, ki jih povezuje in ločuje od bolj resnih straight ali free jazz ustvarjalcev, je poudarek na sodobni zvočni produkciji. Ta pogosto zaobjema rabo sintetizatorjev zvoka, programiranje bobnov in modifikacijo z različnimi produkcijskimi tehnikami v digitalnem studiu. Prisotni so tudi vokali in z njimi besedila, ki so lahko pogosto precej satirična in družbenokritična. Tak primer je komad The Govt. Knows zasedbe Knower, katerega refren pravi: The government knows when you masturbate, v resnici pa govori o vdorih ameriške vlade v zasebnost posameznika. Ali pa komad Jacoba Manna Swipe On Right For Me, ki aludira na aplikacijo Tinder in tegobe sodobnega zmenkarjenja. Pri kompozicijah ravnokar naštetih ustvarjalcev pa ne gre zanemariti improvizacije. Ta ima v njihovi glasbi sicer pomembno vlogo, vendar pa za razliko od bolj tradicionalnih jazzovskih zasedb ne predstavlja njenega osrednjega dela. Genevieve in njenemu miljeju daje težo in posebno vrsto resnosti poglobljeno tehnično obvladovanje tako inštrumentalne kot konceptualne plati glasbe, po drugi strani pa ju zaznamuje posvečanje pozornosti pisanju pesmi. Prav tako je glasbeni vpliv, iz katerega črpata, širši od samega jazzovskega izraza.

Za ilustracijo lahko izpostavimo komad oo ya, ki vsebuje večino ravnokar naštetih elementov. Kljub temu da je bil komad ustvarjen z digitalnimi in elektronskimi inštrumenti, ki so danes dostopni že skoraj vsem, se lahko vaša pozornost zatakne ob fraziranju vokalne melodije in spremljevalnih harmonij. Genevieve pokaže svoj vpogled v delovanje glasbe z vodenjem glasov, katerih izpiljenost bi težko pripisali zgolj slepemu klikanju. Ob tem se očitno posveča tudi zvočni produkciji, saj dodaja različne produkcijske elemente, ki služijo kot dodaten zvočni razvoj različnih delov forme. Poleg tega pa stoji samo zase tudi besedilo, v katerem se Genevieve sprašuje o identiteti in biti.

Vsi komadi z albuma so bili večinoma sproducirani kar pri njej doma, kar ni zanjo nič nenavadnega. Kot sama opiše v intervjuju, je njeno vodilo pri ustvarjanju disciplina, ki se je je nalezla od svojega sostanovalca Louisa Colea, za katerega pravi, da ima zelo intenzivno delovno etiko. Ko sta živela skupaj, sta imela za praktično vsako stvar svoj urnik in ko sta snemala album Life za zasedbo Knower, sta se zaprla v sobo ter po cele dneve samo delala. To početje lahko romantiziramo kot znak genija in vizije, verjetneje pa ga lahko pripišemo obsesiji z delom, eni izmed žalostnih značilnosti sodobnega kapitalizma.   

DIY modus operandi v glasbi je mogoč predvsem zaradi nizke cene in dostopnosti različnih ustvarjalnih orodij. Ta omogočajo ustvarjanje glasbe komur koli, ki si vzame nekaj časa, da se posveti programu ali sintetizatorju, s katerim ustvarja. Poleg tega pa igrajo veliko vlogo tudi v subverziji potrošništva in pri promoviranju kulturne dominance. V preteklosti so se pojavili številni aparati, ki so amaterjem omogočali snemanje in nasnemavanje. Seveda jih je večino čakal precej hiter konec ravno zaradi vprašanja, kdo bo kupil, če si lahko naredi sam. V 2000-ih pa smo z zmogljivostjo računalnikov ter digitalnimi studii, kot je Ableton, prišli do ponovnega razcveta amaterskega ustvarjanja. Pojav družbenih omrežij v kombinaciji z dostopnostjo ustvarjanja je ustvarjalcem omogočil večji doseg. To je pomembno predvsem zato, ker tega, kar poslušamo, ne določajo več samo korporacijski menedžerji ali kuratorji festivalov in Spotify playlist, temveč končno v neki meri tudi ustvarjalci sami. 

Takšen način samopromocije na družbenih omrežjih pa zahteva od ustvarjalca veliko večji vložek kot samo komponiranje glasbe. Ta mora priti zapakirana v celoto z vizualno podobo, s konceptom in stilom. YouTube in Instagram sta platformi, ki ju mladi redno spremljajo - to, da je bil nekdo na naslovnici revije Rolling Stone, bomo verjetno izvedeli šele po tem, ko bo to objavil na družbenih omrežjih. Tu se sicer pojavi vprašanje, ali se je ustvarjalcem do publike lažje prebiti skozi YouTubov algoritem ali skozi sito odgovornega urednika revije za boomerje. Če izberejo YouTube, se lahko tolažijo vsaj z domnevno nepristranskostjo algoritmov.

Čeprav bi Genevieve težko označili za amaterko, je bila vse do albuma Dizzy Strange Summer neodvisna umetnica. In kljub podpisu pogodbe z relativno veliko založbo se tako v glasbi kot pri izdelovanju promocijskega materiala za družbena omrežja še vedno drži DIY načel. Je ena tistih umetnic, ki kakor Annie Clark hodijo po robu med alternativo in komercialo in za katere se ne ve, ali bodo čez nekaj let zvezdnice. Sam album implicitno poudarja ravno ta sentiment ameriških sanj, ki nam govori: Začnite ustvarjati, bodite disciplinirani, veliko delajte in tudi vi boste nekega dne lahko zaživeli kot produkt.