Naim Jazz / The Orchard, 2014

Čeprav je aktualno dogajanje na britanski novojazzovski sceni tako na domačih odrih kot tudi na valovih pričujočega radia morda manj prisotno kot vrenje čez lužo, se tako na odrih kot tudi na tej frekvenci vendarle sproti posvečamo tekočemu delu kvarteta Get The Blessing. Ta je zahvaljujoč nekoliko zvezdniški zasedbi tudi sicer deležen precejšnjega medijskega odziva, ki pa je vendarle dostojno utemeljen v njihovem precej unikatnem pristopu k obdelovanju danes redkeje uhojenih krajin jazzrocka. Ob tej osnovni špuri se njihov izraz drgne še ob mariskaj drugega, na primer funk, elektroniko in to, kar so njega dni opisovali kot triphop. Ta termin je tu sicer umeščen kvečjemu z ozirom na postavo benda, čigar ritem sekcija, Jim Barr na basu ter Clive Deamer na bobnih, je v bendu Portishead tako rekoč soustvarila ta žanr. Iz njegovega zadeto odrezavega genoma so Portisi namreč z albumom Third precej skrenili in če tu že govorimo o triphopu, lahko govorimo predvsem o ritmih tiste plošče. 

Tak primer je recimo komad Viking Death Moped, pod katerim Barrova bas linija brbota prav peklensko. Čezenj so razvlečene razmazane pihalske linije, ki so tokrat še izdatno maličene s celim naborom efektov, ki so v glavnem pedalani in izvorno namenjeni kitari. Prav tako so naefektirana in občasno skoraj nerazpoznavna pihala osrednja tudi za predhodni komad Luposcope. Na tej postrockovski melasi se v glasbo s kitaro aktivno vključi še občasni peti član benda, prav tako portisheadovec Adrian Utley. Ta dva zaporedna komada, ki sta skupaj dolga vsega slabih šest minut, sta centralni del plošče tako po postavitvi kot lastni formi. Izkazujeta namreč nov zvok benda, ki je zaradi ekstenzivne elektronske obdelave precej bolj lebdeč in zračen. 

Kvartet sicer občasno še vedno žge kot se zagre, a tudi na z rockovskim drncem podloženem in z vijugavo, skorajda klasično jazzovsko trobento porisanem komadu Little Ease so stvari nekoliko bolj zglajene kot nekdaj. Vseeno pa imajo še vedno dovolj groova, da zamastijo zvočnike in tu ali tam jih celo zanese v zaprašen funk sedemdesetih. Iz istih časov prihaja še aluzija ali dva na velikega Milesa, čigar pompoznost iz nekaj poznejšega dela kariere Get the Blessing tudi sicer precej ekstenzivno, a z več smisla za humor kar pogosto predelujejo. 

Kar je na tej plošči daleč najbolj zanimivo, je dejstvo, da gre bolj ali manj za improviziran material, ki so ga v treh dneh posneli v opuščeni lončarski delavnici. Navkljub temu so namreč melodične in ritmične ideje - kot je za ta bend v navadi - zelo močne in tudi zapomnljive, nemara kar radiofonične. Kot vedno doslej, so Get the Blessing še naprej nepretenciozni in vsega skupaj 40 minut dolg album je za jazz precejšnja redkost. A kar mora biti povedano, je tu odigrano, pač brez okolišenja in z nemalo značilne igrivosti in radostnosti.