Terp, 2012

Sodeč po navedbah na Wikipediji, je v baru hotela Sheraton v Addis Abebi še vedno moč slišati redne špile Getatchewa Mekurie. Teze preko spleta sicer ni možno preveriti, a se, roko na srce, zdi dovolj privlačna, da ji v kontekstu celotne zgodbe o tem glasbeniku kar verjamemo. Naj slednjo pripoved na hitro obnovim za tiste, ki ste v zadnjih letih preslišali tudi na tej frekvenci številne reiteracije glasbene poti tega etiopskega saksofonista, ki se je pred slabim desetletjem iznenada pojavil na zahodni glasbeni sceni in retroaktivno dopolnil njeno zgodbo jazzovskega oz. etnojazzovskega saksofona.

Getatchew Mekurya je leta 1949, pri 14 letih, pričel s profesionalno kariero glasbenika in muziciral v vrsti orkestrov, ki so etiopski prestolnici Addis Abebi v šestdesetih sokreirali naziv Swinging Addis. Etiopija je dežela z močno zgodovino in izrazito identiteto tudi v glasbenem smislu, a je v slednjem živela neko vrsto kozmopolitstva in v tamkajšnji glasbi je moč slišati zvok cele vrste družb in celo kontinentov. Ker je Getatchew s svojim saksofonom nekje proti koncu petdesetih očitno zaznal - a ne tudi poznal - jazzovski zeitgeist, je v svojo muziko začel vse močneje inkorporirati tradicionalno etiopsko vokalno godbo, imenovano shellala, ki so jo njega dni peli bojevniki pred bitko.

Do leta 1972, ko je izdal LP Negus of Ethiopian Sax, je verjetno nasnel še nekaj  kaset, v prihajajočih desetletjih pa je ethiojazz v kreativnem smislu nekoliko poniknil in se, kot rečeno, retroaktivno vrnil s proslavljeno serialko Ethiopiques ter med širše kroge glasbenih ljubiteljev še s filmom Broken flowers Jima Jarmuscha. No, ko so člani freepunkovske skupine The Ex v začetku minulega desetletja spoznali Getatchejevo glasbo, so ga v letu 2004 prvič privlekli iz Afrike in konec tistega leta je v Amsterdamu skupaj s ICP Orchestra špilal na žurki ob obletnici The Ex. Dva komada s tistega nastopa, kjer ob Getatchewu igrajo še evroatlantski jazzerji ala bobnar Han Bennink, pianist Misha Mengelberg in saksofonist Michael Moore, bomo nocoj lahko tudi slišali.

Ker je Getatchew markantna odrska figura in še bolj markantna sonična prezenca, ni ostalo le pri tem nastopu. Leta 2006 je pri založbi Terp sledil album Moa Anbessa oz. po domače »osvajajoči lev« izpod prstov in pljuč našega saksofonista, The Ex ter gostov. Fenomenalna zadeva, odštekana, živahna, s precej rockerskega hedonizma in žarečim tenor saksofonom, ki se zvija skozi eksotične, pa vendar čudno domačne in prepoznavne melodije. Leta 2009 smo jih slišali tudi na letnem odru Gale Hale, ko je – odet v perjanico – Getatchew odigral enega od vrhuncev zadnjih nekaj let Druge godbe in ob vseh sumničenja vrednih implikacijah funkcije Drugosti – pri čemer perjanica ni prav nič pomagala – osvetlil projekt ne le kot kulturni safari, marveč tudi kot in predvsem geografsko emancipatoren za tukajšnjo glasbeno kulturo.

In smo vendarle pristali v letu 2012 in pri plošči Y'Anbessaw Tezeta, ki pa tak uvod vendarle implicira. Skupaj z Getatchewom so prvi disk posneli The Ex in prijatelji na saksofonu, klarinetu in trombonu, sam naslov pa pomeni »v spomin levu«. Idejo za snemanje je dal Getatchew, ki nemara že čuti breme 65 let saksofona in življenja nasploh, pa je želel še poslednji posnet izkaz svoje glasbe. Njegova transkontinentalna druščina je idejo sprejela in se poleg tega odpovedala še vsem honorarjem, češ da si gospod nenazadnje zasluži vsaj neke vrste pokojnino.

Osrednja glasbena figura je na tem ploščku precej bolj kot na Moa Anbessi sam Getatchew. Če so The Ex na prejšnji plošči idiosinkratično razgrajali, so tukaj neprimerno bolj subtilni, mojstru pustijo precej več prostora in električne kitare se začuda zde avtentično etiopskega zvena. A ne več tega iz Ethiopiques, kjer kot del same estetske izkušnje figurira tudi lo-fi zven ter zvok zdrajsanih vinilk in kaset. Nemara bi človek lahko dejal, da naš saksofonist s to ploščo svojo glasbo iztrga tako nizozemskemu pankrocku kot tudi arhivskemu fetišizmu. Zvok je namreč prečiščen, produkcija pa na višjem nivoju kot na doslej slišanem materialu. In četudi preigrava komade oz. matrice, ki jih že poznamo, je ta material sedaj elaboriran s sodobno orkestracijo. Sami komadi so na tej plošči bolj umirjeni, zvok saksofona pa manj razžarjen in predirljiv. Glede na leta, pri katerih je gospod začel svojo globalno kariero, bi težko rekli, da gre le za zrelost; v prvem komadu je namreč solo na klarinetu vsled Getatchewega zdravja pravzaprav vzet iz enega od njegovih posnetkov iz sedemdesetih. Ali je ta umirjenost pozitiven aspekt plošče ali ne, je verjetno stvar glasbenih preferenc, saj je sicer treba priznati, da gre prav cel plošček čez ušesa elegantno, kot vroč nož skozi maslo.

Sicer pa je za zadovoljitev takšnih ali drugačnih alternativnih preferenc na voljo tu še bonus plošček. Sestoji iz treh komadov iz nastopa Getatchewa z ICP Orchestro iz leta 2004, ki so resda nekoliko slabše snemalne kakovosti, a so jazzovske transgresije toliko bolj slastne v kombinaciji z etiopsko melodiko in saksofonom našega muzikanta. Naslednji komadek je rock zadevščina, ki jo je Getatchew prav tako leta 2004 odigral z The Ex in je po kakovosti spet nekoliko bolj Youtube material, a pankovski žmohtnosti komada nenazadnje to tudi pritiče. Naslednji trije komadi, posnetki s turneje z The Ex in gosti so take sorte, ki povrne v spomin ekstatični nastop na vrtu za Galo Halo. Sledi še alternativni posnetek enega komadov s plošče, nato pa bonus disk zaključita dva šumeča komada iz zgodnjih šestdesetih, ki sodelovanje The Ex in Getatchewa vrneta k izvoru, k Ethiopiques in nostalgično hreščečim časovnim mehurčkom ethiojazza.

Če se vrnem k hotelu Sheraton in domnevi, da Getatchew v tem hotelu še danes nadaljuje svoje tedenske špile. No, silovitost njegovega evroatlantskega fenomena nas napotuje k povsem osebnemu mnenju, da bi vsled cinematičnosti takšen zaključek kariere daleč najbolj dostojanstveno ustregel našim željam po inspirirajočih zgodbah, kot Getatchewova nedvomno je.