GIANT SWAN: High Waisted (Mannequin, 2018) 

GIANT SWAN: Whities 016 (Whities, 2018)

Ni redko, da muzika človeku vzbudi občutke življenjske izpolnitve, veselja ali nebrzdanega navdušenja. A seveda mora biti ta poskočna, khm ... morda narodno-zabavna, usmerjena v pop ali pa samo ekstatična viža klasikov. Kakorkoli, izžarevati mora veselje. A kaj če je takšna stereotipna predelava koncepta v estetsko zvočno formo le oblika najosnovnejše imitacije oziroma preslikave občutij. Kako potemtakem trditi, da smo doživeli pravi in totalen užitek, če pa smo se v resici zadovoljili le s hipotetično, površinsko, manjvredno manifestacijo prijetnega?

Recimo da se rešitev, morda celo njena globlja katarzična interpretacija, najde v čistem razkroju prijetnega, milozvočnega in smiselnega. In še enkrat, recimo da takšno rešitev za življenjska jadikovanja predstavljata člana Giant Swan, bristolskega dua, ljubljenca tako eksistencialističnih debaterjev kot hedonistov.

Glasbena formula ni komplicirana. Robin Stewart in Harry Wright se predvsem v kontekstu živega nastopa improvizirano izživljata nad ritem mašinami, povezanimi z množico kitarskih efekt pedalk. Robin temu vcepi še v živo manipuliran vokal, ki ga uporabi kot samosvojo zvočno teksturo, rezultat takšne improvizacije pa je hitro spreminjajoča se gmota nojza in temačnega techna. Takšna kombinacija, nič več redkost in nič več zanesljiv recept za podtalen zvok, je pri Giant Swan na srečo le osnoven opis. Nekje pa le moramo začeti in enako smiselno bi bilo to storiti v letu 2015. Takrat je duo izdal prvi popolnoma samosvoj izdelek pri Howling Owl Records, s pol ure dronajočega nojza z dodatkom pritajenih kickov. Če čas prevrtimo tri leta naprej, v leto 2018, pa smo tukaj in zdaj deležni EP-ja High Waisted, izdanega za nemško založbo Mannequin, in EP-ja Whities 016 britanske založbe Whities.

Če bi rekli, da je duo Giant Swan pristal pri teh mini eminencah glasbenega založništva, ker je njegova glasba v primerjavi s preteklimi izdajami doživela določeno evolucijo, bi mu storili krivico. Čeprav sta člana dua na obeh EP-jih poslušalcu prijaznejša, z eksplicitneje prepoznavnim lokom komadov, torej introm, vrhuncem in outrom, nista zapadla v goli rohneči techno. Izrekanje afinitete do enega ali drugega EP-ja je precej sizifovo delo, saj sta izdaji očitno le dve variaciji trenutne produkcije dvojca. Oba izdelka sta vrhunsko zaokrožena in vsebujeta vsaj en hitič za plesišča. A EP High Waisted deluje v primerjavi z Whities bolj odprto in z več improvizacije. Tudi sicer sta člana povedala, da je bila izdaja za Whities najbolj premišljena v njunem dosedanjem katalogu. Kljub temu da je komad Palm edini zares pustolovski kos na High Waisted, se tudi v drugih komadih pokaže kontinuiteta raziskovanja, ki fokus premešča na tako imenovane dekoracije glasbe. Namesto uživaško mastnih in hreščečih basov našo pozornost tu nagradijo zlomljeni beati in razvodeneli sneri. Izdaja za Whities pa ob že povedanem stavi na intenzivnejšo energijo in očitno jasnejšo formulacijo tega, kaj naj bi Giant Swan bila.

Industrialnost, razvlečena temačnost, intenziteta, ki jo čutimo, ko nam gre za nohte ... vse to sta Giant Swan. Za tiste, ki bi ju želeli primerjati s Containerjem ali JK Fleshom, bosta premalo ostra, preveč razumljiva in tehnično oporečna. Za posameznike, zaobljubljene celibatu big room techno zvoka bosta, preigriva, prepočasna in premalo spolirana. A v tem, kako ne delata techna, ki bi ga lahko hitro popredalčkali, delata techno, kakršnega si želimo. Četudi sama svojih produkcij ne bi žanrsko kategorizirala na tukaj razgrnjen način, bi se najbrž strinjala, da potop v iskrivo razkrajanje nojzersko zasičenih basov v živo najbrž pomeni pravcato veselje. S tem nam ostane le še teorijo preveriti tudi v praksi, za kar se nam priložnost ponuja že kmalu. 27. tega meseca bosta Giant Swan namreč gosta ljubljanskega festivala Sonica.