XL Recordings, 2020

Makaya McCraven je ameriški bobnar, multiinstrumentalist in tudi vokalist, ki se je s svojim delom v prejšnjem desetletju dodobra zasidral med najvidnejše predstavnike ameriškega jazza ter iz Chicaga v svet poslal signale močne in zdrave jazzovske oziroma improvizacijske scene, ki se tudi v globalnih okvirih uveljavlja kot ena gonilnih jazzovskih sil, osredinjenih okoli založbe International Anthem. Po zelo plodnem desetletju in osmih platah v prav toliko letih so zdaj Makayo kontaktirali imetniki pravic za album I'm New Here, pri XL Recordings v letu 2010 izdano zadnjo ploščo velikega ameriškega poeta, vokalista, glasbenika in protoraperja nabrušenega jezika Gila Scott-Herona. 

Ob deseti obletnici izida te Heronove plošče, ki je po zaslugi producenta in lastnika založbe Richarda Russlla sicer zvenela precej elektronsko, in devet let po izjemno odmevni plati remiksov, ki jih je ustvaril angleški producent Jamie XX  iz zasedbe The XX, se zdaj z zadnjim izročilom velikega Gila na novo ukvarjata Makaya in njegova čikaška ekipa. Ta komade na novo oblikuje in jih umesti v vode, ki bi jih bili od Scott-Herona vajeni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, a z novim, sodobnim prizvokom.

In kakšen je ta stil? McCraven skozi celoten tok albuma koristi klavir in acapelle, ki so mu jih dostavili pri XL Recordings in ki vsebujejo Heronov poetsko-pevski izraz s kritiško čislanega labodjega speva, ki ga predstavlja plošča I’m New Here. Ta izraz McCraven podloži s super spisanim, zvočno bogatim, a hkrati koherentnim izrazom široke palete nastopajočih glasbenikov. Makaya je prisoten z različnimi instrumenti, večino produkcije ter seveda z bobni, tako programiranimi kot tudi odigranimi, Jeff Parker je tu z električno kitaro, Junius Paul z zares prodorno bas kitaro, Greg Spero s klavirjem in še bomo naštevali, oglasita se namreč tudi harfistka Brandee Younger in saksofonist Fred Jackson. Pa Ben LaMar Gay in vokalistke Tiona Hall, Michelle Hutcherson, Kim Jordan in Tyria Stokes. Sproduciranemu materialu gre nemudoma in brez pomisleka priznati izjemno usklajenost z vokalom, idejami in sporočili Gila Scott-Herona. Iz instrumentalov bruha soul, bruha jazz, duhovnost, bruhajo drugi žanri, ki so pravzaprav črpali iz Heronove glasbe, ustvarjene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Tako slišimo tudi nekaj hiphopa, celo rocka, predvsem pa novodobne jazzovske, funkovske in soulovsko breakbitovske godbe. Komadi so relativno nezahtevni, v sebi pa nosijo prave groove zakladnice in obilo prelivajočih se zvenov, torej značilnosti tudi klasičnega Heronovega izraza, ki je nastajal v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav tako značilen je Heron, ki ga s kombiniranjem spoken-word delov in njegovega petja McCraven nekako na novo obudi. Motivi in osebne tegobe, ki jih je Heron obravnaval v izvirniku, so še vedno aktualni in obstaja občutek, da vedno bodo. Tako avtor ploščo I’m New Here, ki jo na novo osmišlja, pravzaprav postavlja tudi v nove kontekste, morda celo predstavlja novi publiki. Lep primer sta verjetno najvidnejši skladbi z omenjene plošče, najprej komad New York Is Killing Me, v izvirniku pospremljen zgolj s pretežno ritmičnimi in elektronskimi elementi, ki na tem albumu postane prava blues-jazzovska himna. In nato še komad I’ll Take Care of You, ki mu Makaya, podobno kot pred leti Jamie XX ter kasneje še zloglasni Drake, vdahne tudi določeno popovsko aromo. Vendarle pa se v primerjavi z različicami z albuma Jamieja XX-a obe skladbi izkažeta za manj drzni in gotovo manj zapomnljivi.

A plošča We're New Again: A Reimagining by Makaya McCraven nikakor ni zadržana, z lahkoto si jo boste zapomnili in si jo večkrat zavrteli. Je izjemno močna, tehnično vrhunska, celovita reinterpretacija Heronovega dela, v naslovu pa se poigrava tudi s pozornostjo, ki sta jo trenutno deležna tako Heron kot McCraven. Album je lahko poslušljiv, lepo teče, premore zanimive intermezze in kratke komade, njegov zven je masiven. Za vsakega groove sladokusca bo gotovo izvrsten izdelek, Heron in Ron Carter pa bi bila brez dvoma nanj lahko ponosna. Tak projekt bi se pred desetletjem morda zdel nemogoč ali bi bil deležen pogledov z viška. Takrat so na vrhovih jazzovskih lestvic še vedno prevladovale plošče Blue Notea, Marsalisa in drugih starejših občanov, v globalnem smislu pa je bila elektronika pač hip. Obenem bi bil album v letu Heronove smrti oziroma v letu izida albuma Jamieja XX-a s strani prevladujoče, kvalitetne jazzovske struje morda označen kot premalo sofisticiran. A časi se spreminjajo. Z globalnimi političnimi in družbenimi trendi, ki se obračajo v staro, grobo in morda celo opresivno, je tovrstna muzika z vzponom novih umetnikov in novega zvena spet osvobajajoča in nova.