Anti- Records, 2019

Plošča What Chaos Is Imaginary ameriškega indie rock dua Girlpool je ena tistih, ki ne glede na svojo kvaliteto danes težko predstavljajo prav močno iztočnico za pogovor ali analizo. Slednje sicer do neke mere velja za celoten žanr, ki v zadnjih letih v smislu materiala za produktivno glasbeno ali sociološko teorijo deluje precej abotno, a je na primeru dotičnega albuma dokazovanje njegove relevantnosti še dodatno zapletena naloga. Neukemu ali nezainteresiranemu poslušalcu bo morda težavo predstavljalo že ločevanje dua Girlpool od kopice drugih mladih ameriških indie ustvarjalcev ali predvsem ustvarjalk, ki navdih v zadnjih letih zelo pogosto črpajo iz raztresene, distorzirane kitarske glasbe devetdesetih, ob tem pa v sodobnost prenašajo tudi besedilno skromnost, introvertiranost in apolitičnost svojih vzornikov.

Poleg tega v primeru dua Girlpool ne gre za veteranski projekt, ob katerem bi se za primerjavo lahko zagledali v različna obdobja bendove kariere in s tem tudi različna obdobja post-2000 indie rock glasbe, niti ne gre več za povsem svež glas na sceni, danes predstavljena plošča je namreč že tretji dolgometražec dua, čeprav so ga pred letom 2015 res poznali le najbolj poučeni. Dovolj razlogov se torej ponuja za to, da albumu What Chaos Is Imaginary ne bi posvetili preveč pozornosti in bi se v iskanju relevantnih glasbenih novosti obrnili drugam, a se mnogi izmed nas kljub temu nismo.

Kot razlog za sledenje duu Girlpool bi sicer lahko izpostavili že zvestobo žanrski usmeritvi in naklonjenost njenim estetskim smernicam, a bi na ta način analizo spet začeli od zgoraj, kar se v dotičnem primeru ne zdi najbolj primerno. Kar nam tovrstne majhne, a kvalitetne plošče morda nakazujejo, je prav prelom z velikimi teorijami, ki so ob interpretacijah glasbe pogosto privlečene za lase in slonijo predvsem na relativiziranju, s tem pa dejansko skladanje pesmi obravnavajo kvečjemu sekundarno. Duo Girlpool tudi v svoji tretji zbirki skladb razkazuje prav izstopajoč talent za ustvarjanje melodične in razmeroma izvirne glasbe z zelo omejenimi sredstvi, hkrati pa je tokrat v primerjavi z lo-fi začetki zvočno tudi že kompleksnejši. Potem ko je duo že na predhodni plošči zračni kombinaciji kitare in basa priključil še bobne, tokrat zvočno sliko občasno rišejo tudi drugi instrumenti, denimo orgle in godala. Girlpool je torej zdaj že v smislu instrumentacije globlji, njegov zvok pa bolj razslojen, bolj zamazan, a še vedno v veliki meri nagnjen k neprisiljeni spevnosti. Zvočna transformacija od spalničnega indie popa tokrat večkrat pripelje k zasanjanemu shoegazeu in z atmosferičnimi elektronskimi dodatki, denimo v naslovnem komadu, spomni tudi na Beach House. Hkrati pa ti komadi tokrat na plošči sobivajo s preprostejšimi, a samozavestnimi, dinamičnimi pop rock hiti, kakršen je Hire, ki zveni celo kot nekaj, kar bi na konec kakšne izmed svojih plošč sredi devetdesetih lahko vtaknili Oasis.

Skozi celo ploščo je predvsem razvidno, da Cleo Tucker in Harmony Tividad skladbe zdaj pišeta z več jasne smeri in odločnosti, kar je nenazadnje razvidno tudi iz dejstva, da ne gre več za mimobežne dvominutne skice, temveč pogosto za štiriminutne, slojene kompozicije. Tudi besedilno je najstniškim popisom vsakdana zdaj vcepljene več poetike in mistike, a je vsebina še vedno tesno vezana na izkušnjo posameznika v boju s spremembami in psihično negotovostjo, pri čemer je ključno, da je izrazoslovje dua precej samosvoje, nikoli klišejsko in tudi nikoli povsem dostopno. Dvojec je besedilno že vseskozi vezan predvsem na lastna, preprosta izkustva odrinjenosti in samoiskanja, ob čemer tokrat ne moremo niti mimo podatka, da se je polovica dekliškega dua v času ustvarjanja te spustila v proces menjave spola.

Čeprav se morda zdi mamljivo, bi bilo iskanje vplivov, ki jih je imela ta osebna transformacija na vsebino oziroma besedila, v tem primeru najbrž prisiljeno, ključno pa je, da je sprememba na plošči opazna že na ravni same forme. Če sta si bila glasova obeh polovic dua v preteklosti tako podobna, da sta se ves čas zapletala, prepletala in sta bila pogosto nerazločljiva, Cleo Tucker zdaj zaradi hormonske terapije že poje s precej nižjim glasom, kar pomeni, da so vokalne harmonije precej redkejše, skladbe bolj očitno osebno zaznamovane, s tem pa album obogati tudi več dobrodošle dinamike, ki jo bo v prihodnje duo seveda potreboval še več.

Plošča What Chaos Is Imaginary je torej dovolj močna, da jo lahko opredelimo kot samostojno, samozadostno, četudi ne zares izstopajoče glasbeno delo, še bolje pa morda funkcionira kot dokument določenega prehoda. Torej prehoda, v katerem se je znašel bend, ki nas z vsakim srečanjem pozdravi v polnejši, kompleksnejši obliki, v tej fazi pa se predvsem intenzivneje prilagaja osebnim spremembam. Hkrati pa imamo seveda ob tem v mislih tudi mučno tranzicijo, v kateri je že nekaj let ujet celoten žanr indie rocka, a se morda v zadnjem obdobju vsaj občasno zdi, da jo lahko s pomočjo nekaterih skromnih, negotovih, a iskrenih in nadarjenih ženskih oziroma manjšinskih glasov tudi uspešno prebrodi.