GLIA: The Art of Losing Yourself

Recenzija izdelka
11. 11. 2022 - 19.00

Diffuse Reality Records, 2022

 

Prisotnost kovine v glasu Maje Čeh, s katerim producentka, DJ-ka in zvočna inženirka odpre svoj prvenec The Art of Losing Yourself, da vedeti, čemu je ustvarjalka vdana. V nasprotju z biološko konotacijo njene umetniške persone GLIA, ki poimenuje oporno tkivo osrednjega živčevja, Čeh vzbuja kiborško formo, ko mehanizem njenega ustvarjanja prepleteni poganjajo telo in mašine. Element naravnega glasbenica obdrži na simbolično najbolj čuten način — ob razglednici evokativnih sintovskih melodij beat bije v ritmu srca. Glasbeni zapis biološke materije se nato preobrazi v techno in srce kot organ postane simbol za glasbeničino ljubezen, elektronsko glasbo.

Kiborške ideje obstoja onstran narave in kulture pri debitantskem albumu The Art of Losing Yourself vseeno ne moremo izpeljati v potrditev feminističnih idej o esencializiranju človeške narave, saj bi na izdelek položili težo izhodišča, ki z njim potencialno nima veze in ga ne gre kot takega tudi soditi. Kljub temu na neki osnovni, pop-optimistični ravni glasbeničina deklaracija ljubezni višji sili umetnosti in zavrnitev drugega subjekta zaigra na strune zadoščenja, saj ni ujeta v skrbi za medosebne odnose in čustva drugih, domeno, ki je še vedno v veliki meri odgovornost žensk.

GLIA se osredotoči nase, kar ni daleč od dejstva, da na sceno vedno vstopamo kot posameznice, množica individualistk, potencialno sposobnih oblikovanja neke scene, happeninga, followinga. Če kvantificiramo te ideje, je Čeh ena redkih domačih elektronskih kalibrov, ki je presegla nacionalno določilo in ki ji je glasba resna kariera. Evolucija Slovenskobistričanke se v splošnem bere tako: DJ-ati je začela leta 2014, 2015 producirati, 2019 kreirati diskografijo pri založbah Deepnd Recordings, Toxic Recordings in Saura, medtem pa doštudirala audioprodukcijo na SAE Inštitutu. Trenutno je njena baza Ljubljana, a lokacije nastopov povedo, da je njeno domovanje in, predvidevamo, tudi cilj pravzaprav tujina.

feat. premierno in ekskluzivno poslušanje Umekovih demo hip hop beatov izpred desetih let
 / 30. 4. 2014

Povedanemu navkljub bo večini poslušalk Radia Študent, tudi tistim specializantkam elektronike, GLIA najbrž slabo ali nepoznana, čeprav se lahko pohvali med drugim z nastopi na Sonusu, v amsterdamskem Lofiju in varšavskem Luzztru ter ob zgornjerobnih težkokategornikih, kot sta Amelie Lens in Umek. Kvalitativno lahko krivca iščemo v stratifikaciji elektronske scene, na kateri so različni odtenki idejnih in estetskih kontekstov tako množični, a obenem tako drobni, da pri segregaciji na podobčinstva njegove privrženke delujemo kot noji, ki si zakopljejo glavo v pesek, da ne vidijo drug drugega, a obenem zanikajo, da je pesek, v katerega tiščijo svojo betico, popolnoma drugačen od peska vseh drugih.

Manj metafor, več konkretnega. Kolikor GLIO kot DJ-ko vsaj v zadnjih dveh letih delovanja promotorji povezujejo predvsem s trdo(vratno) in hitro techno sceno, je album The Art of Losing Yourself odsev GLIE kot producentke. Klubsko plesna plošča je tempirana na 128–135 udarcev na minuto, zlata sredina za ustvarjalko, veščo dramaturškega komponiranja, pri katerem je brzenje atmosfera nuje in ne poceni bližnjica k intenziteti. Sedem komadov v skupni dolžini 44 minut črpa iz različnih technu sorodnih stilov ali podžanrov. Raversko nažgan Jedzin je sopotnik sodobni produkciji Mall Grab ali Dance Systemu, dobrodošli so tudi spretno umeščeni elementi trancea, na primer v komadu Reversed, ki te briljantno zatripajo do belgijskega hardcora osemdesetih, seveda pa ne gre pozabiti njihovega sodobnejšega odmeva v produkciji Ellen Allien. Minimal in tech house skladbe na albumu so v celoti manj kompleksne, a ključno je njihova mističnost površinska, zato ob samostojnem poslušanju ne pustijo takšnega vtisa, v DJ-jevskem teku na dolge proge pa bodo zagotovo dodobra oprali poslušalke. 

GLIA se giblje v delu scene, ki v pehanju za zadovoljevanjem najširšega kroga masovnega občinstva mnogokrat proizvede najbolj standardizirane izdelke, tudi če v zakup vzamemo legende, kot so že prej omenjeni Umek ali akterke, povezane z založbo Drumcode. Določen zvok je zato postal napačno istoveten s kvaliteto glasbe, čeprav med njima ni v kamen vklesane korelacije. Če vam bo lažje pri duši, si GLIO zamislite kot glasbeni pregreh, a ne se slepiti, umetnica je zagotovo prevodnica techna, okamenelega v fordistični dobi glasbene industrije, ki pa na ravni posamičnega še živi. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness