GNOD: JUST SAY NO TO PSYCHO RIGHT-WING CAPITALIST FASCIST INDUSTRIAL DEATH MACHINE

Rocket Recordings, 2017

Čas je, da se na Radiu Študent zopet posvetimo izjemno produktivni zasedbi Gnod. Zato, ker nas ta relativno mlad glasbeni kolektiv iz angleškega podtalja zadnja leta preseneča z obilico izdaj glasb ekstremnih pogledov. Pa tudi zato, ker so konec marca izdali nov album, čeprav bi se njihovim izdajam in etosu lahko zares posvetili šele v kakšni ediciji DJ Grafitov. Ter zato, ker 29. aprila prihajajo v Klub Gromka na Metelkovi.

Gnod prihajajo iz Manchestra in obstajajo od leta 2006. V svojem obstoju so pripravili več kot 20 izdaj, njihova postava pa variira glede na razpoložljive glasbenike – zato imajo tudi za vsak koncert drugačen zvok. Zakaj? Ker se hitro zdolgočasijo. Glavni akterji Gnod so Paddy Shine, Chris Haslam, Marlene Ribeiro in Neil Francis, omenjeni pa vodijo tudi svojo kasetno založbo Tesla Tapes in organizirajo večere plesne elektronske glasbe Gesamkunstwerk v Islington Millu. Le nekaj nametanih dejtev pa še ne oriše prave kultnosti zasedbe. Prav je, da povemo, da se Gnod z nobeno plato niso zares ustalili, kaj šele organizirano poenotili. Sramežljivost brez dvoma ni njihova vrlina, prav tako ne konvencionalnost. Njihovo glasbo so oklicali za krautrock, industrial, noise rock, space rock, techno in še marsikaj drugega. Nekaj pesmi z različnih albumov vam je predstavila kolegica Sara Šabjan v zadnji oddaji Desadovnjak, ki vam jo predlagamo v posluh za lažje priprave na koncert. Na tej točki je najbrž jasno, da njihove voodoo jame človek težko pretolmači, še posebej če nam Gnod vsako leto postrežejo z novo radikalno mojstrovino. Po brezupni plati Infinity Machine iz leta 2015 in po nasilni Mirror iz leta 2016 danes v celoti poslušamo njihov najbolj direkten album, kar pove že sam naslov Just Say No To The Psycho Right-wing Capitalist Fascist Industrial Death Machine, za lažje razumevanje in fokus skrajšano Just Say No…

Album Just Say No… je nastajal v obdobju pred brexitom in pred Trumpom. Gnod so svoje razočaranje očitno doživeli že pred omenjenima dogodkoma, saj je njihovo tokratno sonično raziskovanje jasno tako v glasbenem smislu kot tudi s perspektive besedil. Svojo anti-establishment etiko sprožajo v vse smeri, zaradi česar album vsebuje občasne nihilistične, militantne, turbulentne in brezupne momente. Uvodni Bodies for Money, jasno kriči »Bodies all over the place, but still they want your money, they can keep the fucking money« v surovi mehanični hrupnosti, ki spomni na novejše Årabrot. Nalezljivost koncepta upora Gnod vztraja skozi celoten album. Nasprotovanje medijem, religiji in državni kontroli. Pljuvanje po dobi informacij in buržoaziji, Gnod goltajo vse slabo, kar se dogaja okoli njih, in vse prevajajo v trd glasbeni izraz. V postpunkovsko napetem komadu People tavanje, krike in blodnje poosebljajo sampli v ozadju in hropeč vokal, ki prav tako kot v Real Man spomni na The Fall. Skoraj trinajstminutna Stick in the Wheel pa ohranja ritmično sunkovitost vse do na prvi posluh blagega, a napetega dela, ki nato preko šumov izgine v tišino, kot da se ne bi nikoli nič zgodilo.

Glasbena bratovščina Gnod nam torej z novo ploščo pokaže še eno izmed faz v svojem delovanju, ki je z albumom Just Say No… najbolj neposredna in jezna doslej. Gibljejo se vse od ambientalnih pokrajin do mehanskega udrihanja, ki prenese bes in ogorčenje albuma tudi na poslušalca. Kaj lahko prenesejo na nas v živo, pa že v soboto …