Rocket Recordings/Sub Pop, 2016

Tokrat v Tolpi bumov pod drobnogled postavljamo tretji album švedske zasedbe Goat, ki po dveh letih nadaljuje svojo zgodbo obširnega spajanja svetovnih glasb. Po žanrsko razgibanem prvencu World Music so bili Goat z zanimanjem sprejeti na nekatere lestvice boljših albumov leta 2012. Za nekatere le še en »pitchforkovsko nahajpan« bend, za druge še en zamaskiran bend iz Skandinavije, za tretje bend z močno vizijo in izjemno glasbeno širino. Dejstvo pa je, da so Goat kot glasbeni kolektiv že z drugim albumom Commune nadaljevali poslanstvo svojih prednikov, ki naj bi že generacije prej v raznih inkarnacijah preigravali zvoke, ki so jih obdajali. Drugi album je deloval poenostavljeno in umirjeno glede na predhodnika, z nekaj katarzičnimi odstopanji kitarske psihedelije, meditativnosti in starega funka iz 60. let. No, če sta se prva dva albuma zvokovno prelivala in dopolnjevala med seboj, nas album Requiem že na samem začetku mistično vodi po bolj okleščeni in instrumentalni medigri, še vedno udomačeni s pronicljivimi ženskimi vokali.

Requiem je dvojni album, za katerega sami Goat pravijo, da stoji kot njihov folk album. Celokupna zvočnost je bogata, saj se je število glasbil od prejšnjih izdaj razširilo, res pa je, da z bolj akustičnim pristopom kolektiv piha na dušo v drugačnem stilu kot kdaj prej. Pogrešano surovost fuzz kitar tako zamenjajo perkusije in panove piščali, v instrumentalnih pesmih pa se glavna melodika zanaša na čistejše kitare na eni ter na piščali na drugi strani, kar je še posebej očitno ob prvi polovici albuma. Ritualno naravnani se Goat spuščajo v krajine Bližnjega vzhoda in anatolskega funka s komadom Try My Robe, v katerem tribalnost zazveni preko repetitivnosti in visokih glasov zamaskiranih Švedinj ter se nadaljuje v zasanjanem It's Not Me. Medsebojna vokalna igrivost izstopa v komadih I Sing In Silence ter Alarms, Trouble in The Streets pa raznaša vplive afriškega popa in seje nove zametke glasb sveta, v katerih so Goat vedno bolj domači. Seveda na novem albumu še vedno zasledimo podobnosti s prvencem, denimo v komadih Goatfuzz in All-seeing Eye, ko kitara z odebeljeno brnečo distorzijo zopet stopi v ozadje in pokaže zametke evropskega krautrocka, klasičnega rocka in funka.

Raznolikost je bila od nekdaj ena najmočnejših vrlin zasedbe Goat, ki z novim albumom v zvokovnem smislu teh številnih obrazov premore še za kanček več. Vsi komadi lahko stojijo sami zase, v obrnjenem vrstnem redu ali pa v miksu. Brez prepoznavnih podvojenih vokalov in njihovih poudarjenih linij bi katero izmed pesmi zlahka pripisali tudi kakim drugim izvajalcem z različnih koncev našega planeta. Enkrat poenostavljeni, mistično plešoči, vzhodnjaško vzklikajoči; drugič repetitivno zasidrani, piskajoče zasanjani, gruvaško surovi, zahodnjaško prostaški; Goat razmagnetijo vsak kompas, ki bi jih postavljal na določeno celino ali v glasbeni predalček. Nenasitno delujejo že od samih začetkov, ki so po njihovih pričevanjih stari že več generacij.