Constellation, 2015

Obstaja več različic razmerja glasbe oziroma glasbenikov do političnega. Lahko ste bend z utemeljenimi in glasnimi političnimi sporočili. Lahko ste bend brez izrazitih sporočil, a angažiran človek se bo vseeno vprašal, kaj vas je privedlo do te resignacije. Lahko svoje poslanstvo vsakič uokvirite v politični boj, ki je v danem trenutku najbolj priročen. Med omenjenimi niansami povezovanja glasbe in političnega pa eno izmed najbolj znamenitih pozicij - da je vsa glasba politična, in da če ni, sploh ne bi smela obstajati - že od devetdesetih naprej zavzemajo montrealski Godspeed You! Black Emperor. V današnji Tolpi bumov se posvečamo njihovemu šestemu dolgometražnemu albumu, ki je izšel pri založbi Constellation, v podlagi pa sicer poslušamo skladbo We Drift Like Worried Fire z njihovega prejšnjega albuma Allelujah! Don't Bend! Ascend! Osem- do devetčlanski kolektiv, ki je v letih svojega obstoja pravzaprav doživel zelo malo kadrovskih sprememb, je bil zaradi svoje drže in glasbe same kar nekajkrat označen za nedostopnega, kislogledega, čemernega in tudi radikalnega. Kar ni preveč nenavadno ob izjavah, kot je: "Ali delaš glasbo za kralja in njegove podanike ali pa za tlačane, ki živijo izven grajskih zidov." A tudi sami se v enem svojih redkih intervjujev sprašujejo, če je lahko ustvarjanje namenjeno tako temu, da ljudi sooča z realnostjo, kot tudi temu, da jih hkrati zamoti pred njo. Sami nedvomno brez zadržkov in trmasto kažejo na nelagodja, ki jih manj privilegirani člani zahodne družbe vedno bolj čutijo, tisti bolj pri koritu pa vedno bolj spretno iščejo nove načine, da nam jih prodajo kot odrešitev. A Godspeed You! Black Emperor pravzaprav že od vsega začetka kujavo vztrajajo pri tem, da odrešitve ni, da je ne sme biti, vsaj ne kar same po sebi. In samo zato, ker smo od vseh tegob sveta, na katerega smo obsojeni, izmučeni, si katarze še vseeno ne zaslužimo kar samodejno. S svojimi albumi Godspeed vedno rušijo trenutne, močno pomanjkljive svetove; strahove, obup, frustracije in gorje pa kljub temu v najboljšem pomenu besede naivno vpenjajo v obrabljeno kolesje upanja. V tej luči je nujno omeniti tudi spremenljivo sestrsko zasedbo Thee Silver Mt Zion Memorial Orchestra, ki s sabo nosi sorodno protestno noto kot Godspeed. Silver Mount Zion omenjamo tudi zato, ker prva skladba na pričujočem albumu pravzaprav odjekuje še kot odmev zadnje plošče te sovršne zasedbe, v svoji himničnosti pa se od vseh skladb na Asunder, Sweet and Other Distress zato tudi daleč najbolj razlikuje od preostalih treh. "Peasantry Or 'Light! Inside Of Light!'" zato zveni kot zaključek nedokončane misli, ki se logično sklepa šele tu in sedaj. Za njo osrednji del albuma tvori dobrih šestnajst minut dronaže, feedbackov, kratkih godalnih pridevkov in komajda opaznih tolkalskih pristavkov. Mejá med skladbami pravzaprav ni, saj lezejo druga v drugo in tako ne odstopajo od šablone bolj ali manj enotne naracije, imanentne bendu in njegovemu delu. Proti koncu se tako cinematična drone kompozicija Asunder, Sweet zlije v zadnjo skladbo The Piss Crowns Are Trebled, ta pa se po prvi tretjini organsko prevesi nazaj na protestno folkovski, a vendarle tudi trubadurski pol pričujočega albuma, s čimer se je prva plošča po bendovi ponovni združitvi leta 2010, na kateri je zabeležen povsem nov material, poslušalcu tudi odprla. V imenu, naslovih in sami glasbi Godspeedov je veliko klicajev. Veliko želja, medmetov, prošenj, pozivov, zavzemanja za pravo stvar. Spričo dolžine - s 40-imi minutami gre namreč za njihov najkrajši dolgometražni izdelek - in odsotnosti običajne govorjene besede in terenskih posnetkov bi njihovemu aktualnemu albumu lahko očitali pomanjkanje ambicioznosti na tem področju, glede na število motivov, ki jih kljub temu spretno utemeljujejo v svojem izrazu, pa bi bila taka sodba neumestna. In če že omenjamo dejanske in simbolne klicaje, ki štrlijo iz zdaj že dvajsetletnega ustvarjalnega opusa Godspeedov, je treba omeniti tudi motiv svetlobe, ki tako ali drugače tudi na pričujočem albumu zaznamuje njihovo glasbo. Upanje je torej še vedno otipljivo, a nihče ne pravi, da je zlahka pridobljeno.